Zelo nemoderno imam tudi štiri otroke. Žal smo zaradi bolezni izgubili sina, oziroma brata, vseeno našli srečo v žalostni nesreči. Ves čas smo bili in smo še zelo navezani drug na drugega. Pa ne v negativnem pomenu besede - preko zadušljive prisesanosti in posesivnosti - kje pa!
Nekako nam je uspelo, da nam še danes (ali zlasti danes), ko so otroci odrasli in imajo svoje družine, uspeva, da smo radi skupaj. Tudi hišo smo ''razmontirali'' tako, da imata dva otroka vsak svoje stanovanje, z možem pa sva se preselila v pritlično-kletne prostore, ki so šele z najino vselitvijo dobili svoj pravi pomen in vsebino(prej so služili za skladiščenje stare šare).
''Če je uspelo nam, potem lahko uspe vsakemu,'' pravim in če le morem, spodbujam tudi druge, da si - zlasti v teh težkih časih - ne obračajo hrbtov. In ne puščajo staršev samih v podobnih ''visokopritličnih stvorih'' samih …
Zakaj tak uvod?
Zato, ker domala povsod, kjer naletim na uspešne posameznike, podjetja ali kmetije, opazim, da je temu tako zato, ker je družina ostala trdno povezana in se vsi družinski člani trudijo za skupne cilje.
Iskreno in odkrito moram reči, da se v časih, ko ''ves svet'' (beri: Slovenija), posluša, kaj se negativnega in zloveščega kuha predvsem v Ljubljani, pozablja, da bi se morali zgledovati po tistih, ki štrlijo iz turobnega povprečja!
Pozabljamo tudi, da je ni slabe stvari, v kateri ne bi klilo tudi nekaj dobrega. Če, seveda, to hočemo videti!
Pristno sožitje generacij, ki uspešno orjejo ledino, najbolj opazimo na turističnih kmetijah. Letos sem jih obiskala kar nekaj, zadnja, kjer sem se počutila kot v raju, je bila kmetija Malovščevo v Vitovljah pri Šempasu.
Že prvi vtis, ko obiskovalec stopi na dvorišče, je prijeten. Domač. In prav nič po kmečko načičkan.
Budno oko potem opazi, da ima vsa družina zavihane rokave. Tudi deklica z resnimi očmi, ki se sramežljivo smehlja ob mamici, ki nas je sprejela in posedla za mize.
V zraku je bilo polno dobre volje, energije, kar smo začutili tudi obiskovalci.
Iz pašte, ki je prva prišla na mizo, je vabilo domače korenje, grah, fižol, zadišal je peteršilj. Gospa, ki nam je stregla (lastnica kmetije) nam je med smehom priznala, da vsi v hiši ljubijo delo, ki je včasih tudi umazano, zemlja pač!
Mama (babica) se suče v kuhinji, pomagata ji dve vnukinji, njena hči nam je nosila na mizo, mala hčerka (10 let) pa ji je pomagala!
In s kakšno zavzetostjo!
Od veselja mi je zaigralo srce, ko sem jih opazovala, prav iskala sem nejevoljo, zdolgočasenost, kar človek nehote opazi marsikje drugje ob podobnih priložnostih. Ne! Nenehno so bili nasmejani, zlasti šefica, katera nam je potem marsikaj o kmetiji zaupala tudi ob obhodu vinske kleti.
Domov grede sem se spomnila obiska prijatelja Gordona. Prišel je iz Nove Zelandije, po duši popotnik, po srcu turistični sladokusec. S sinom Blažem sva mu razkazala lepote Slovenije, od Postojnske jame, do Trente, Blejskega jezera. Bil je zadovoljen, a ne navdušen. Potem pa je na kmetiji pri Baničevih (na Hotavljah), kjer je stanoval, povsem slučajno videl, kako je gospodinja ročno molzla krave. Skoraj je padel v nezavest od vzhičenosti in navdušenja!
''Kaj takega,'' je vzklikal,''70 let sem že na svetu in ne pomnim, kdaj sem nazadnje videl molžo!''
Ko pa je gospodinja naslednje jutro zamesila kruh, je bil to zanj dogodek, o katerem je na dolgo in široko opisal tudi v časopisih, ko se je vrnil domov.
Si morete misliti! Ena molža krave je zasenčila Postojnsko jamo!
Pa še nekaj moram dodati - če bi bila jaz minister za turizem - pa žal nisem, potem bi naredila vse (!), da bi Slovenijo tržili kot deželo vrhunske in raznolike kulinarike.
Kar tudi je!
Si predstavljate turista, ki že leta ni imel v ustih nič pametnega, da dobi predse - na krožniku - pravo zelenjavo -tisto, ki je zrasla na vrtu? Pa pravo meso - domačega bika! In ne kakšne svinjarije iz kakšne korporacije ...
Saj se mu zmeša od vsega dobrega!
P.S.
Z zakonom pa bi po gostilnah prepovedala dunajske šnicle, čevape in pleskavice! Za začetek.