Vse te dejavnosti znate stlačiti v en dan? Kako vam to uspe, niste nikoli utrujeni?
Morate vedeti, da sem ''zdravo kmečko dekle''. (smeh) Včasih mi je celo nerodno, ker mlajši od mene omagajo prej kot meni poide sapa. Človek je pogosto utrujen tudi zato, ker se ne giblje dovolj, kdo ve? Žirovci gremo že zarana, namesto da bi poležavali, na Javorč (bližnji hrib). Ko sem bila otrok, me je mama metala iz postelje ob petih, potem so to počeli otroci, danes mi ne da spati navada- železna srajca …
Omenili ste, da ste stara mama. Kako se razumete z otroki sedaj, ko so odrasli?
Dom je zame eno veliko zatočišče, družina mi veliko pomeni. Sin in hči živita v isti hiši. Hči si je ustvarila družino, ima dveletnega Žigo. Najstarejši živi v isti ulici, a nekaj sto metrov stran. K njemu grem na obisk predvsem zaradi Gala.
Z otroki se zelo dobro razumem. Zavedam se, da imajo sedaj svoje življenje v katerega se nimam pravico mešati. K njim pridem, ko me pokličejo, ko me potrebujejo. Moja vrata so jim nenehno odprta in lahko vstopijo kadar koli želijo. Če ob tem izpraznijo hladilnik, kaj potem! Tega so itak vajeni in jim je v krvi, da pogledajo, če se kje skriva kaj dobrega za pod zob. Povsem drugačna pravila veljajo v obratni smeri. Potrebno se jih je držati, pa smo vsi zadovoljni.
Moja snaha (partnerica starejšega sina) je zame prvi zaklad, ki smo ga dobili v družino in ona to ve. Se iskreno objameva, sva prijateljici. Drugi je vnukov očka. Lahko potrdim, da smo s »tamladimi« v zelo dobrih odnosih, imamo se radi. Še ena ''bodoča'' snaha je šele v ''prihajanju''. Pa mislim, da ji je tudi to v veselje.
Menite, da več generacij lahko živi pod isto streho. Kje je recept za takšno sožitje?
Ker sem najstarejša, moram imeti temu primerno pameti in izkušenj. Tašče in mame, ki nenehno nergajo nad mladim, ne delajo prav. Ne vidim logike, da bi se prepirala s tistimi, ki so komaj stopili v življenje, ne nazadnje nimajo niti izkušenj in marsičesa ne vedo, ker še niso izkusili. Zato moram svojim letom in izkušnjam ravnati modro. V ta predal sodi tudi ''držanje jezika za zobmi''.
Vedno, ko mi kdo potarna, kakšno nemogočo snaho ima, mu pravim, da si je tudi sam kriv. Bolj kot vzvišeno nerganje koristi lepa beseda, objem, pripravljenost iskreno pomagati, predvsem pa se je treba zavedati, da se starši nimamo kaj vtikati v življenje ta mladih. Seveda, če je posredi družinsko nasilje, maltretiranje otrok, logično, da ne bomo držali križem rok. Moj nasvet , ki se tiče odnosov med nami in mladimi je zmeraj enak:usedi se, pogovori se, vprašaj, kako lahko pomagaš. Pokaži, da imaš od tega, ker si že v letih, tudi kakšno praktično korist, katera se tiče modrosti in preudarnosti.
Kot sva že omenili, imate dva vnuka. Pravite, da ste radi stara mama.
Da, zelo.
Ko se je rodil prvi, sem se zetu, malo za res, malo za hec, za v ''rezervo'' opravičila za morebitno tečnost. Povedala sem mu, da bodo nekaj časa na preizkušnji njegovi živci. Ker bom lahko kdaj sitna in naj mi tega ne zameri. Od srca se je zasmejal, ko sem ga na tak zabaven način pripravila na to, da me bo ''razganjalo od sreče'', ker sem babica tudi takrat, ko me bo kaj srbelo in se mi bo zdelo, da ne zna dobro držati malčka v naročju.
Žiga je star skoraj dve leti, rad prihaja na obiske, pogovarjava se, pripovedujem mu pravljice. Točno ve, če kdaj kaj izpustim in potem moram iti znova od začetka. Zavedam se, da mlada mamica potrebuje tudi kakšen trenutek zase. Popolnoma vseeno mi je, kaj ta čas počne. Naj si malo oddahne, midva z vnukom pa sva v tistih trenutkih v svojem svetu, v katerem ni nikoli dolgčas.
Pisanje je vaša velika strast. Izdali ste že devet knjig. Imate trenutno kaj novega v delu?
Vedno je kaj. Trenutno se posvečam trem projektom: slikanici, ki jo bom poslala na literarni natečaj, urejam daljše raziskovalno delo o seksu na Žirovskem, vmes pa še zmeraj zbiram tudi različne internetne zgodbe.
Pred kratkim je izšla vaša knjiga z enostavnim naslovom Ženske. So v njej resnične zgodbe, zgodbe iz vašega življenja?
V knjigi je 52 zgodb, za vsak teden v letu ena, so plod moje domišljije, čeprav moram priznati, da se v vsaki od njih skriva tudi marsikatero zrno resnice. Glavne junakinje sem jemala iz vsakodnevnega življenja, dopustila sem, da se pred bralci razgrinjajo njihova erotična doživetja. Moje ženske so samozavestne, pokončne, odločne. Četudi so ranljive, ko so na tleh, jim dam možnost, da z dvignjeno glavo rešujejo težave. Ne maram, da se ženske opisuje kot kokoši, kot da so brez hrbtenice, brez lastnega mišljenja. Moje ženske imajo karakter, so značajske. Tudi če so prevarane, če so izigrane, znajo na tih in odločen način pokazati, da so močne. Menim namreč, da je zmagovalec tisti, ki zna brez besed pokazati nasprotniku, ''koliko je ura''. Ne, ne, v knjigi pa ni nobene zgodbe, ki bi razgaljala mojo intimnost. Ta je bolj dolgočasna in bralcem ne bi bila zanimiva.
S to knjigo se je v letu in pol dogajalo marsikaj zanimivega. Z njo sem prepotovala domala vso Slovenijo, kajti za menoj je točno 111 literarnih večerov. Srečanja so bila lepo obiskana, mislim celo, da mi je uspelo, da sem z obiskovalci zmeraj našla pravi stik, da smo se zato tudi dobro imeli. ''Ženske'' sodijo med bolj brane knjige pri nas, za njeno promocijo sem naredila vse, kar sem le lahko. Nihče mi pri tem ni pomagal. Gvido Komar, knjižničar v logaški knjižnici je celo dejal, da tako dobrega literarnega večera kot je bil moj, pri njih ni bilo že dvajset let. A kot veste, zmeraj je tudi ''druga plat'': imam to smolo, da nisem ''zelo znana'', da sem ''le'' iz Žirov, da je v literarnem slovenskem svetu ogromno konkurence, zato, morda, tudi ni nikogar, ki bi zaradi knjige in mene ''preskočil'' svoje pisateljske prijatelje, o knjigi spregovoril in jo s tem tržil. A nič hudega. Tudi počasi, korak za korakom, se daleč pride.