»Sam sem že od petnajstega leta. Skrbim zase. Očeta ne poznam, mami mi je umrla. Imam lepo stanovanje. Zame in za Tineta je dovolj veliko. Imam tudi nekaj prijateljev. Le dekleta še nimam,« si govoril.
»Tega pa boš zagotovo dobil. Tako dober človek si. Tista, ki bo tvoja žena, bo zelo srečna,« sem ti rekla.
Pogledal si v tla, nato mene in rahlo si se nasmehnil.
»Sara, greva jutri kam?« si vprašal.
»Čas imam. Lahko,« sem prikimala.
Vedno si se zelo razveselil, ko sem privolila, da bova skupaj. Rad si bil z mano. Tudi jaz s tabo. Imela sem te za prijatelja, za nekoga, s katerim si krajšam čas. Dolge ure brez njega niso bile tako zelo mučne, ko sem bila v tvoji družbi. Bil si lučka na mojem mračnem nebu. Toda, samo to in nič več.
Nisem vedela, da si se zaljubil vame. No, najbrž sem bila kriva sama. Bila sem preveč sproščena v tvoji družbi. A moj objem je bil prijateljski, moj poljub je bil prijateljski. Seveda, ti tega nisi mogel vedeti. Nisem ti povedala. Najbrž sem se bala, da če ti takoj priznam, da ne morem ljubiti, da boš odšel. Najbrž sem se bala, da bi ugotovil, da z mano zapravljaš čas. Ampak, jaz sem te potrebovala. Bila sem sebična.
Poznala sva se tri mesece, ko si šele zbral pogum.
»Sara, ljubim te,« si mi priznal.
Bil je večer, počasi sva stopala po mestu.
Ustavila sem se, molčala sem, gledala sem stran.
»No, pa sem končno povedal, kar čutim že, odkar te poznam,« si govoril naprej.
»Pssst, molči, Marko,« sem rekla in te pogledala.
Nisi razumel, si pa ostal tiho.
Poslovila sva se zamišljena. Ti z negotovostjo, jaz jezna nase. Lahko bi vedela. Mojo srečo, ki je zrasla ob tebi, si si razlagal drugače. Ampak, nisi bil kriv ti. Kriva sem bila jaz. Ne bi smela. Ne bi smela vzbujati lažnega upanja. Moji objemi, moji poljubi, ki so bili namenjeni tebi, so bili preveč. Preveč zate. Jaz pa sem ob njih bežala k njemu. Hotela sem biti le srečna ob tebi, hotela sem le pozabiti. In nehote sem vzbujala lažno čustvo. Saj nisi mogel vedeti, da ne mislim resno, da le premagujem bolečino.
Potem te nisem več klicala, izogibala sem se tvoje bližine. Jezilo me je. Bila sem jezna, žalostna. Nisem prenesla misli, da si vame zaljubljen. Nisem prava. Le trpel bi.
Poklical si me nekaj tednov kasneje. Tvoj glas je bil žalosten, nekoliko prestrašen.
»Marko, kako si,« sem rekla, ko sem te zaslišala. Ni mi bilo prav, da kličeš. Vse, kar bi rekla, bi te najbrž prizadelo.
»Moram te videti,« si rekel.
»Ne, nočem več. Dovolj sem te prizadela. Veš, nisem mislila tako, kot ti. Ne ljubim te,« sem rekla. Ob teh besedah sem imela zaprte oči, ker sem se bala njihovega odmeva.
Molčal si.
»Marko, saj boš srečen. Boš videl, nekoč bo prišla prava,« sem še uspela reči, preden si prekinil vezo.
Tako, sedaj si vedel. Moja dejanja so bila le igra. Zame. Zate pa velika bolečina. Prizadela sem te nehote.
Danes sem še vedno sama. Nočem ljubiti. Ljubezen je le bolečina.
In ti? Ne vem. Ne vem, kje si, ne vem, kaj počneš. Upam le, da si jo našel. Srečna bo, dober človek si. Upam le, da te bo ljubila. Zaslužiš si ljubezen. Zaslužiš si srečo.