»Revica se mi kar malo smili. Živi v svojem svetu in niti ne ve, kaj se dogaja okrog nje. Čas bi bil, da ji odpreva oči,« je rekel Ani.
»In potem? Kaj bi bilo z nama,« je vprašala.
»Nič. Vse bi ostalo tako, kot do sedaj,« ji je rekel Boris in jo poljubil.
»Če je tako, potem sem za,« se je zasmejala Ana.
»Sedaj se morava domeniti še samo, kdo ji bo povedal,« je kimal Boris zamišljeno.
»Povedala ji bova oba. Skupaj,« je rekla Ana.
Vse je kazalo, da bo dan, ki se je začel, eden najlepših v Jožičinem življenju. To je bil dan, ko je diplomirala, ko je postala doktor splošne medicine. Bila je srečna, kot že dolgo ne. Tistega dne je tudi izvedela, da v mestu, kjer je živela potrebujejo nekoga, za delo, ki ga je želela opravljati. Pričela bi lahko že naslednji teden. Vse je teklo kot namazano. Vse je bilo tako, kot mora biti. S težavo se je zadrževala, da ne bi takoj stekla k Borisu in mu povedala. A zadržala se je. Tistega večera jo je namreč vabil na večerjo. Povedala mu bo takrat, je sklenila sama pri sebi.
Imela je polno dela. Za večer, ki bo najbrž čaroben, je hotela biti še posebno lepa. Urejati se je pričela že dve uri prej in ko je nekaj minut pred odhodom stopila pred ogledalo, je bila zelo zadovoljna z izgledom. Res je bila lepa. In na njenem obrazu je sijala prav posebna sreča, ki jo je še dodatno polepšala.
Boris je želel, da se dobita tam. V gostilni, kjer naj bi večerjala. Peš se je odpravila tja, ni bilo tako zelo daleč. Ves čas, ko je lahkotno stopala proti njemu, si je prepevala, bila je tako srečna, da si je želela objeti ves svet.
Vstopila je in se odpravila do velike jedilnice. Boris jo je zagledal in ji pomahal, naj pride k njemu. Presenečeno jo je pogledal, tako lepa se mu ni zdela že dolgo časa. Za hip mu je postalo žal. Imel je najlepše dekle. Uničil je vse. Izkoristil je trenutek, ki sta ga imela le zase, jo objel in z zaprtimi očmi poljubil na usta.
»Jožica, čeprav se sliši neverjetno. Ljubim te,« ji je zašepetal. Tisti hip mu je bilo prvič žal za vse skoke čez plot, za njegovo novo vezo, ki se je pletla med njim in Ano.
»Boris, tudi jaz te ljubim,« mu je zašepetala.
Sedla sta, Boris se je izogibal njenim očem. Prišel je natakar, naročila sta rdeče vino.
Potem je prišla. V času, ko je Jožica gledala jedilni list, se je pred njima naslikala Ana. Smehljala se je.
»Ana, kako lepo, prisedi,« je rekla Jožica navdušeno. Bila je presenečena, da je prijateljica prišla.
Ana je sedla, bila je nekoliko prestrašena, ves čas je pogledovala k Borisu.
»Vesela sem, da si tu, sedaj vama lahko povem veselo novico. Vama, ki sta mi v življenju najbolj ljuba,« je govorila Jožica.
»Nikar,« jo je prekinila Ana in pogledala Borisa. »Povej ji,« mu je rekla odločno.
»Pove naj mi kaj,« je bila Jožica začudena.
»Jožica, jaz in Ana…« je pričel. Sklonil je glavo.
»Sva par. Ljubiva se,« je nadaljevala Ana namesto njega. »Danes te je povabil sem zato, da ti poveva resnico,« je še dodala.
»Ne razumem,« je odkimala Jožica in strmela zdaj v enega zdaj v drugega.
»Z Ano sva skupaj že več kot pol leta,« se je končno opogumil Boris.
»Ne verjamem, ne morem verjeti,« je odkimala Jožica. Bolelo jo je pri srcu, dušilo jo je, zraka naenkrat ni več bilo.
»Verjemi. Res sva skupaj, ljubiva se. Spoznala sva, da sva več kot ustvarjena drug za drugega,« je govorila Ana. Ob njem je imela pogum, če bi bila sama, najbrž ne bi upala nastopiti tako samozavestno.
Jožica je brez besed obsedela za mizo. Boris je gledal stran, Ana je čakala, kaj bo.
»Še vedno ne morem verjeti. Zaupala sem vama,« je spregovorila Jožica. Počasi je vstala in odšla.
Ko sta Ana in Boris ostala sama, sta se prijela za roki in se poljubila. A poljub ni bil več tako zelo sladek…
Jožica je jokala. Iz sobe se ni premaknila nekaj dni. Vse je postalo naenkrat brez pomena. Niti služba, ki jo je čakala, je ni več veselila. Tavala je sem ter tja brez vsakega cilja. Bilo ji je vseeno, sanj ni več imela.
Po nekaj mesecih je prišla nova priložnost, priložnost za beg. Odkar je izvedela, da sta Ana in Boris par, se ni prikazala iz hiše, če ni bilo nujno. Bila je prepričana, da bo naletela nanju. Ni ju želela videti, če bi ju, bi še bolj bolelo.