Pandžab - dežela sikhov

Posebno hinduizem ima zelo zapleten sistem in hierarhijo bogov, od vernikov zahteva veliko discipline, čaščenja, dejansko je v Indiji vsak dan posvečen kateremu od bogov, ki usmerjajo življenje n krojijo usodo posameznika.

Amritsar – kulturno in duhovno središče sikhov
V Amritsar, center zvezne države Pandžab, smo prispeli iz pakistanskega Lahoreja. Taksist nas je sredi vročega in soparnega popoldneva odložil na pakistansko-indijskem mejnem prehodu rekoč, naj pohitimo, ker mejo zapirajo ob pol petih. Nenavadno zveni, a je res tako. Ni bilo nobene gneče, tako da smo bili že čez kakšno uro na indijski strani, nato pa s taksijem tudi že čez uro v približno 45 kilometrov oddaljenem Amritsarju. Tu je center sikhov. So zelo prepoznavni: moški nosijo obvezne turbane, pod katerimi skrivajo dolge lase, ovite okoli glave. Las si nikoli ne strižejo. Turbani so najrazličnejših barv, v takšnem naglavnem pokrivalu pa naj bi bilo 4,5 metrov blaga. Od turbanov, ki jih nosijo možje v Radžastanu, se razlikujejo po tem, da so manjši, se tesneje prilegajo glavi, delujejo bolj »urejeno«. Pravijo, da moškemu - sikhu - nikoli ne smeš na silo sneti pokrivala z glave, kajti to pomeni grob napad in odziv nanj bo enako grob. Po drugi strani je pa znak prijateljstva, če si moška zamenjata turbana. Ženske se razlikujejo od hindujskih vernic po tem, da ne nosijo sarija, ampak šalvar kamez oz. kurto (dolge hlače, do kolen segajočo tuniko z dolgimi rokavi, glavo in ramena ter hrbet pa imajo ovite v šal). Za vse pripadnike sikhov je značilno tudi, da nosijo preproste ponikljane kovinske zapestnice z vtisnjenimi zapisi iz svete knjige Granth Sahib (Gospodova knjiga), lahko le eno ali tudi več. Zapestnica pomeni nepretrgano povezanost med deset guruji in vernikom.
Za sikhe, predvsem za moške, je značilnih 5K-jev::
- Kes: nikoli postriženi, a negovani lasje,
- Kanga – lesen glavnik, ki ga ima vsak sikh za nego dolgih las,
- Kaccha – spodnjice, ki so znak higiene (sikhi so jih nosili že pred stoletji, ko spodnjice še niso bile uveljavljene v oblačenju),
- Kadha – železna (ponikljana) zapestnica,
- Kirpan – sikhovski ukrivljen nož ali kratek meč.

Sikhi živijo dokaj asketsko: so strogi vegetarijanci, ne uživajo alkohola, ne kadijo in nasploh odklanjajo vse droge. Tako v Amritsarju, ki je center sikhov, nismo mogli nikjer dobiti ne mesa in ne piva, kadili smo seveda le na balkonu hotelske sobe in še tu smo bili deležni obsojajočih pogledov, če nas je uzrl kakšen mimoidoči.
Sikhizem je peta največja religija na svetu, saj ima okoli 20 milijonov vernikov. Ustanovljen je bil na prelomu iz 15. v 16. stoletje prav v tem delu Indije. Začetnik sikhizma je bil Guru Nanak, ki je prišel do spoznanja, da med islamom, budizmom in hinduizmom ni pomembnih vsebinskih razlik. Tako je razvil svoj nauk o enotnosti. Sikhi častijo 10 gurujev, ki nimajo »podobe«, torej jih ne upodabljajo. Državo sikhov so si 1849. podredili Angleži. Pri delitvi Pandžaba (pakistanski in indijski Pandžab) se je leta 1947 večina vernikov preselila v Indijo. Sikhizem je zanimiv (in od nekdaj trn v peti hindujcev) tudi zato, ker napada hindujski kastni sistem, saj temelji na predpostavki o enakosti vseh ljudi v božjih očeh. Sikhi odklanjajo vraževerje, si prizadevajo religiozne modrosti uporabiti v vsakdanjem življenju.

Zlati tempelj– najpomembnejše svetišče sikhov
V centru starega Amritsarja se nahaja svetišče sikhov – Zlati tempelj. V resnici te zlati sij mogočne stavbe za hip povsem oslepi in prevzame. Samo za pozlatitev vrhnjih kupol stavbe je bilo potrebnih 400 kilogramov zlatih lističev. Posebno lep je ponoči, ko ga osvetlijo še žarometi, njegova sijoča podoba pa ljubko odseva na mirni gladini jezera. Kot pravljični grad brez primere. Voda jezera je sveta in romarji, ki pridejo v Amritsar, se tukaj obredno okopajo in s tem očistijo. Vsak dan jih pride na tisoče. V dolgih, strnjenih kolonah čakajo ure in ure, da lahko stopijo v strogo varovan tempeljski kompleks, se okopajo in doživijo trenutke »razsvetljenja«. Tudi sami smo se skušali prebiti do templja, a ni šlo. Gneča je bila neznosna. Tempelj je odprt skorajda 24 ur, reka romarjev nikoli ne presahne, verski obredi znotraj templja pa si sledijo kot po tekočem traku. Večidel jih neposredno prenaša tudi lokalna televizija. V bistvu vidiš po televiziji več kot v živo, saj te nestrpni verniki potiskajo naprej, da ni časa ozirati se okoli.
Če želiš stopiti na »sveta tla«, ki vodijo v Zlati tempelj, moraš pri vhodu odložiti obuvalo, moški si morajo zakriti glavo z ruto, ženske pa tako in tako nosijo obvezne šale, ovite okoli glave. Nato se vključiš v neskončno kolono vernikov in v smeri urinega kazalca slediš drugim. V notranjosti templja je na ogled Akal Takht – prestol brezčasnega boga, razstava oblačil in orožja sikhovskih vojščakov in osemnadstropen stolp Baba-Atal. Fotografiranje je najstrožje prepovedano.
Amritsar je dobil svoje ime prav po svetem jezeru: amrit = nektar, sar = jezero, torej je Amritsar jezero nektarja, pijače bogov. Mesto je leta 1577 ustanovil Guru Ram Das, četrti od desetih gurujev, njegov sin Arjun pa je dal sredi jezera postaviti znameniti tempelj, ki je bil skozi zgodovino povod mnogih političnih konfliktov. Najostrejši so bili tisti v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so sikhi iz Amritsarja pod vodstvom fanatičnega Singha Bindranwale zahtevali več pravic za sikhovsko skupnost in odcepitev Pandžaba od preostale Indije. Tedanja predsednica Indira Gandhi je naročila napad na Zlati tempelj, a sledilo je krvavo maščevanje: 31. oktobra 1984 so jo umorili njeni telesni stražarji – sikhi!

Amritsar – turistično središče
A v Amritsar se turisti ne zgrinjajo le zaradi Zlatega templja. Bližina meje je pomemben dejavnik. Vsak dan je namreč na pakistansko-indijski meji nadvse zanimiva prireditev, ki privlači na tisoče domačih, predvsem pa tujih turistov. Gre za svetovno znan, enkraten ceremonial vsakodnevnega večernega zapiranja meje med državama. Spektakel, vreden ogleda! Pa še vstopnine ni! Množice se pripeljejo do meje, kjer sta na obeh straneh zgrajena stadiona za gledalce, ki sprejmeta tudi do 10. 000 obiskovalcev. Tistega večera, prireditev se je začela ob 18.30, se nas je na indijski strani zbralo kakšnih 5000. Tujci smo bili povabljeni na sedeže za VIP! Zelo pozorno. Vzdušje med prisotnimi je bilo enkratno: petje, ples, vzklikanje »Indija je naša, Indija je največja …« Na drugi strani pa: »Pakistan je naš! Mi smo Pakistan!« Dobre pol ure tako. Sledil je nastop pripadnikov elitnih vojaških enot obeh vojska v paradnih uniformah. Vse je seveda režirano, a očem gledalca silno všečno. Korakanje, salutiranje poveljnikom, medsebojno prijateljsko izzivanje z gestami preko velikih vrat, ki pomenijo mejo med državama … Vmes vrata tudi odprejo, da si pakistanski in indijski strumni mladci podajo roke v znak dobrega medsebojnega sodelovanja. Občinstvo huronsko vzklika, ploska, vpije. Pravi cirkus, a posebno doživetje. To pač moraš videti, če si že v Amritsarju. Ko je spektakla konec, so paradno našemljeni vojaki na razpolago gledalcem za pogovor ali fotografiranje.
Ko bi le bilo v resnici tako tudi v vsakdanjem življenju in malo više proti severu ne bi pokale puške zaradi Kašmirja!