Valentinovo
Pozdravljen spet, preljubi Valentin,
si res prinesel ključe korenin ?
Potrudi se, ogrej ta mrzli svet,
presneti hlad mnogih besed,
ki pikajo in puščajo bolečo sled.
Prečudni smo ljudje,
nič dobrega, nič mehkega več ni,
kar bi prijateljstvu krepilo kri.
Le strup, zavist in lažna hvala
potujejo z jezika na uho,
da čudita se zemlja in nebo.
Prijateljstvo?
Ne vem, le kdaj in kam si nam ušlo?
Življenje
Drveči ta kovinski svet
ne mara ne srca in ne besed,
še cvetje potepta in duše grize
in vsaka topla misel
je predmet težke analize.
Vsak nekam GOR se sili,
uspeh poganja v žilah kri …
Potem, ko glava ti prezgodaj osivi,
pa se zamisliš,
pred zrcalom onemiš,
si brez besed, a misel te prebada :
»Življenje, bilo si le navadna limonada!«
Tebi
Zato pa ti povem, kar čutim,
ob tebi zmerom dobro spim,
rada ti pobožam glavo
in po prepiru sem za sladko spravo.
V smeh me spraviš, ko poveš,
da vse o meni že natančno veš.
Pa vem, da ne drži,
saj dnevno vsak od nas se malo spremeni.
To čar življenja je od nekdaj že,
iz leta v leto, še in še
skrivnosti v človeku se rodé .
In temu, ki ga res v srcu ljubiš,
nikoli vseh tančic ne odstreš,
da čar odkrivanja ne oddiši,
da nikdar se ob tebi tujec ne zbudi.
Pomlad
Ko južni veter prišumi,
odpro se popki mili,
življenje dahne z vso močjo
na nežne trave pred nočjo …
Se luna ti nasmehne,
potrka še na čelo ti,
rekoč : «Srce naj govori!
Srce naj tvoje bo oko,
pogleda naj, kako teko
pred tabo srne rosne!
Poglej, kako ponosne
razgaljajo zaklade,
slajše od vsake čokolade!«
Ta luna, trapasta do kraja,
z nasveti svojimi nagaja.
Zmeden zreš v sončen dan
in vidiš, strah je res zaman,
saj srne, brhke, rosne,
nič več tako ponosne,
zijajo vate in žele
prav res vse to,
kar šepetalo je nebo.