Podarili so ji kipec zavetnika vasi sv. Jakoba, šopek rož, ki ji bo dišal še ves praznični teden, najmlajša Manca v vasi je najstarejši Manci v vasi spekla torto, preostale prispevke vaščanov pa bo za Mančine potrebe primerno porabila pranečakinja Milena, ki zgledno skrbi zanjo že leta.
Za praznik so ji pod oknom zapele pevke Ženskega pevskega zbora Josipine Turnograjske Društva upokojencev Preddvor, ki jih vodi Mimi Roblek, na bariton in harmoniko pa sta ji zaigrala tudi njena prapra nečaka z Jezerskega. Mančino življenje so spoznali tudi skozi besede in se prepričali, da je za dolgo življenje potrebna skromnost, delavnost pa tudi delček šegavosti. Vaščanom se je pri voščilu v hiši za pečjo pridružil tudi župnik Miha Lavrinec, vsi skupaj pa so Manci nazdravili na domačem dvorišču ob dobrotah, ki so jih pripravile vaške gospodinje. Že v soboto popoldne so ji možje z vasi postavili mlaj pred hišo. Od blizu si ga je ogledala tudi slavljenka in ga pospremila z besedami: »Pa je res lep.«
Kratek življenjepis slavljenke:
21. februarja 2016 je dopolnila 100 let Marijana Rogelj, po domače Nabrnikova Manca s Potoč pri Preddvoru. Stoletnica je bila že njena sestra Micka, ki je dočakala častitljivi 102 leti. Manca je bila tretjerojenka očeta Antona in mame Frančiške- Škrjančeve s Stiške vasi. Njeno življenje in delo je bilo vseskozi povezano z domačo hišo in kmetijo, kjer je odraščala s sestro Micko in brati Jožetom, Rokom in Tonetom. Manca rada pripoveduje o časih, ko je delo na njivah, travnikih in doma pri živini potekalo brez sodobnih strojev in naprav. Ritem življenja so narekovali letni časi in opravila na kmetiji, ko so večino hrane pridelali doma in zaslužili za skromno preživetje. Delo se je ustavilo ob nedeljah, ko je bil čas za obisk sv. maše in za počitek. Še posebej so se veselili in pripravljali na večje praznike, med katere sodi tudi “potoški semenj”, ko goduje zavetnik domačega kraja sv. Jakob. Radi so obiskovali sorodnike pri Harižu v Kokri in na Jezerskem, kjer je na Rezmanovem živela njihova teta, ki je kmalu ovdovela. Omenjeno kmetijo je kasneje prevzel Mančin brat Jože in si tam ustvaril družino. Pri Nabrniku pa so ostali sami Tone, Micka in Manca. Skupaj so skrbeli za kmetijo, Manca pa je bila skoraj 30 let zaposlena v drevesnici v Preddvoru. Sama pravi, da je rada delala zunaj v naravi. Poznala je vsak košček domače zemlje, ki je leto za letom srkala njene življenjske moči. Manca je živela v pristnem stiku z naravo, ki odseva v njenem umirjenem značaju. Še vedno je vztrajna in zahtevna do sebe, njeno tenkočutno srce pa je obzirno do drugih in hvaležno vsem, ki ji pomagajo v starosti. Tako se nikoli ne pritožuje nad tem, kar je bilo slabega in nam zatrdi, da ji na stara leta nič ne manjka, da njena pranečakinja Milena poskrbi za vse, kar potrebuje. Pravi, da nikoli ni mislila, da bo doživela tako visoko starost, vendar so leta hitro minila in hudomušno pove; “Še sama nisem verjela, da imam 80 let, že sem bila stara 90.” In danes je bila 100.
Zdravje ji še kar dobro služi. Zimske dneve preživlja ob topli krušni peči, rada prelista Gorenjski glas, Družino, Ognjišče in krajevni Viharnik. Čeprav slabše sliši, se razveseli vsakega obiska, se rada pogovarja in s svojim pripovedovanjem odstira starožitnost rodnega kraja in domačinov Potoč.