Prvi razdelek Iz pravljične dežele vsebuje dve pravljici, v drugem (Učenje klekljanja pri dedku in babici) so besedila iz knjige Lučka na klekljarskih počitnicah, ki je 2004 v več tisoč izvodih izšla v redni letni zbirki pri celjski Mohorjevi družbi, razdelek Čas iz 50. in 60. let 20. stoletja pa se vrača k spominskim črticam iz knjige Podobe iz čipkaste preje (Mladinska knjiga 1996, zbirka Sledi), ki so si jih v hipu prisvojili zlasti nekoliko starejši bralci, češ »Res je bilo tako. Tista leta so bila polna optimizma in prizadevanj za lepše življenje«.
Avtorica tudi ugotavlja, da se je v teh letih klekljarski zemljevid močno spreminjal in se razširil skoraj na vse slovenske pokrajine. Mnoge »Lučke«, ki so za učenje klekljanja dobile v dar in spodbudo knjižico z enakim naslovom, so zdaj že »Lucije« in klekljanje prenašajo na mlajši rod. Klekljanje postaja izziv tako starejši kot mlajši generaciji, obogateno z raziskovanjem in iskanjem korenin te lepe nekoč domače obrti po posameznih krajih in mestih. Torej nič več kot delo za pomoč družinskemu proračunu. Zato se je avtorici zdelo primerno, da znova postavi na ogled črtice in zgodbe iz svoje mladosti z obilo etnološkega pričevanja iz življenja na Žirovskem in širši okolici. V spremnem besedilu Sem prehitevala s svojimi spomini? takole sklene svoje razmišljanje:
Je bilo pri tem torej kaj narobe, da sem »že pri teh letih«, kakor mi je »očitala« neka pisateljska kolegica, pisala spomine? Sem res prehitevala z njimi? Zdaj vem: svoje klekljarske črtice sem napisala ravno o pravem času. Če bi jih danes, v njih ne bi bilo več tistega žara petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja. Svet okoli mene, bližnji in daljni, se je na novo uredil in tudi mene prežel s tesnobo in razočaranjem. Zato naj ostane tako, kot je bilo zapisano v času najpopolnejše skladnosti mojega duha in sveta, ki me je obdajal.
In ker se je v vseh teh letih Stanonikova razvijala tudi kot pisateljica in poznavalka klekljarstva, je knjigi dodala še dva življenjepisa – splošnega in klekljarskega - ter jo obogatila s čipkami iz svoje domače »galerije«.
Babica je klekljala lahkotno, rahlo se zibajoč, kot da pritrjuje klekljem: 'Pridni, pridni,
le ubogajte me!' Dedek je cukal za gladke lesene paličice, tako kot se je
naučil, ko je bil še deček. In ali si lahko predstavljate, bila sta tako vesela,
da imata drug drugega, da sta čisto pozabila na prepiranje, babica celo
dedkovega cukanja klekljev, ki ji je šlo vedno na živce, tokrat ni opazila.