Mihela je bila že v nezavesti, vendar se je pasje renčanje slišalo celo skozi zaprta vrata. Soseda, ki se je rotvajlerja že itak bala, je obstala pred vrati in rekla, da nekaj ni v redu, da se nekaj dogaja. Spremljevalca dializnih bolnikov, ki sta prišla ponjo, jo sprva nista hotela niti slišati, češ, da to ni njuno delo, da ju nič ne briga, da se jima mudi. Potem pa je gospa kar sama prijela za kljuko, vrata so bila itak odklenjena, in pred njimi se je odprl grozljiv prizor.
Mihela je ležala nepremično, pes je z nje trgal meso, okoli nje pa so bile mlake krvi. Ronn nikomur ni dovolil, da bi se približal, kazal je zobe in grozeče renčal. Eden od spremljevalcev se je zbral in poklical policijo, zdravnika in reševalce. Prišli so nemudoma in ni šlo drugače kot da je policist psa ustrelil. Vendar ne do smrti, kar je bilo, na nek grotesken način še dobro, kajti Mihelin očim je policista pozneje celo tožil, ker mu je onesposobil psa…
Zdravnik je ob pogledu na Mihelo le zmajal z glavo, menil je, da je mrtva, kajti v njej ni bilo nobenega znaka življenja več. Eden od reševalcev pa le ni bil tega mnenja. Mihela se sicer ne spominja več, kaj je botrovalo njihovi odločitvi, da so jo, namesto v mrtvašnico, odpeljali v bolnišnico.
»Hvala bogu, da je imel tisti reševalec za seboj veliko izkušenj, da je vedel, da puške ni kar tako vreči v koruzo. Verjetno je bil zdravnik kakšen mlajši, ki se ni dobro znašel v mučni situaciji. Tega nikoli ne bom vedela, zavedam pa se, da sem imela blazno srečo. Moje življenje je potem kar nekaj tednov viselo na nitki. Očim je menda prišel k meni šele pozno zvečer, ko se je vrnil iz službe in so mu povedali, kaj se je zgodilo, mama pa čez nekaj dni. Bila je službeno odsotna, in ker takrat še ni bilo mobitelov, je ni bilo moč najti. Očima so zaslišali tudi na policiji, vendar je ves čas trdil, da sem bila jaz tista, ki je že kako izzvala psa, da je ponorel. Trmasto je vztrajal, da je bil Ronn miroljuben in pohleven in da ga je zmeraj ubogal. Policistu pa, ki je psa obstrelil, je zagrozil s tožbo in povrnitvijo vseh stroškov za pasjo rehabilitacijo. Pozneje, ko sem že malo odrasla, so mi nekoč prišli v roke časopisi, ki so pisali o meni. In spominjam se, da so se v vsakem članku novinarji zgražali nad očimovo trdosrčnostjo, saj ga nikoli ni zanimala moja usoda, brigalo ga je le zdravje psa…«
Mihela je bila v bolnišnici več ali manj sama. Mama je bila itak nenehno na službenih poteh, občasno ji je delala družbo njena soseda, ki jo je obiskovala tudi tedaj, ko je bila še v komi. Ona je bila tudi tista, ki je poiskala Mihelinega očeta in ga obvestila, kaj se je zgodilo njegovi hčerki.
»Ko kdaj poskušam obnoviti dneve, ko sem bila kot truplo, priklenjena le na številne aparature, vem, da sem kljub temu, da se nisem mogla premikati, marsikaj čutila, zaznala, slišala. Vem, da je oče jokal ob moji postelji, čeprav je pozneje trdil, da to ni res, da sem si domišljala….«
Oče jo je za nekaj časa vzel k sebi, bedel je nad njo, ko so jo tlačile nočne more. Skrival jo je pred ljudmi, kajti njen iznakažen obraz je vzbujal strah, grozo in odpor.
Žal se je po nekaj mesecih morala vrniti nazaj, kajti oditi je morala na več operacij, s katerimi so ji kirurgi vsaj kolikor toliko ''popravili'' obraz.
Vrsto let se sploh ni gledala v ogledalo, ker se je bala lastne podobe, ki jo je videla v njej. Bala se je ljudi, zlasti tistih, ki so potem, ko so slišali za njeno nesrečo, vzkliknili:«Ubogi Ronn, upamo, da ga niste usmrtili.''
Na življenje je pričela gledati z drugačnimi očmi. Zlasti potem, ko je odrasla. Njeno srce je opazilo, koliko je takšnih, na videz povsem dobrotljivih in prijaznih, a z vsem bitjem predanih- hišnim ljubljenčkom. Kot prostovoljka je delala v domovih za otroke, postala je terapevtka za tiste malčke, ki so jih starši zanemarjali na račun psov ali mačkov.
»Da ne boste mislili, da jih je malo. Poznam ogromno družin, kjer se jim ne zdi škoda za najboljšo hrano za psa, otroke pa hranijo in oblačijo dobrodelna društva. Poznam primere, ko morajo otroci celo spati v isti postelji s psi, se hraniti iz istih krožnikov. Psa ljubkovati po gobčku. Vedno več je psihiatrov, ki jih resno skrbi za tiste, ki so zasvojeni z ljubeznijo do živali. Grozljivo. Pogosto na račun otrok, partnerja, nekateri celo pustijo službo, ker so prepričani, da bi pes v njihovi odsotnosti poginil. V Nemčiji je več domačih ljubljenčkov kot prebivalcev. Nečloveško…« je odpirala kamrice v svoji duši, iz katerih strah ne bo nikoli izginil.