Zgodilo se je, da ju je že dopoldne obiskala lepa deklica Aša. Bila je bolna pa se je morala priti malce cartati.
Z njenim zdravjem je bilo iz minute v minuto boljše in prav kmalu so vsi trije pozabili, da je v hiši tudi bolnik. Le sem ter tja je pristopila k babici, da jo je le ta objela, povedala ji je, da je to že veliko dekle, da mora temu primerno res hitro ozdraveti.
Seveda jo je Aša v vsem ubogala, že pred kosilom je bila prav dobro razpoložena, le čaja ni mogla več piti, kaj se pravi piti, že ob pogledu na skodelico ji je postalo slabo.
Pri pripravljanju kosila je deklica pridno pomagala.
Vse je postorila, kar ji je babica naročila.
Prav ponosna je bila, ko je smela sama pripraviti mizo. Sama je vzela iz omare krožnike, seveda vsakega posebej, saj ji je delo oteževalo, ker si je morala pomagati s stolom, da je dosegla zgornjo omaro.
Tudi pribor je sama pravilno položila h krožnikom.
Da to ni bilo zanjo tako enostavno kot se sliši, moramo vedeti, da je imela tisto pomlad šele svoj peti rojstni dan.
Dedek ne bi bil dedek, če se ne bi medtem umaknil v sobo na podstrešju, kjer je imel svoj kotiček , da jima ni bil v napoto.
Saj bi ga obe samo kregali.
Seveda je pustil vrata priprta, da je bil kljub vsemu o vsem na tekočem. Vse je vedel, kaj se dogaja tam spodaj.
»Kosilo je na mizi,« ga je Aša vabila.
Hote je preslišal prvo vabilo.
»Ja, kaj je to,« je bila huda Aša, »saj sem rekla, da je kosilo na mizi. Pa ne, da te bo morala babica osebno povabiti.«
Sedaj pa res mora iti.
Z babico se ni bilo modro bosti. Pa tudi dobro ne bi bilo zanj, ta kratko bi potegnil.
Seveda mu je Aša zasedla prostor pri mizi.
Da je imel pregled nad vsem dogajanjem tako v kuhinji kot tudi v dnevni sobi, ki jo je ločeval od kuhinje le malo širši prehod, si je prav tega izbral zase. Navsezadnje je bil le nekakšen poglavar družine, čeprav brez perjanice.
Dedek se je moral vdati, le pogledal jo je in ji takrat, ko je videl, da ga babica ni videla, zažugal s prstom.
To je malo navihanko še posebej razveselilo.
Kosilo je teknilo vsem, celo Aši, ki si je že pred kosilom postregla s sadjem pa tudi čaja sladkanega z medom je le malo preveč popila.
In kaj se zgodi ob tem, da je človek vsega vesel.
V svojem nemiru in malce nagajivosti se ji je pripetila nezgoda.
Padla je s stola.
Dedek ni bil posebno pozoren na to. Hotel je pospraviti dobrote, ki sta mu jih namenili pa naj se dogaja kar koli že.
Takrat pa zavpije babi s tistim glasom, ki takoj zahteva vso pozornost in hitro ukrepanje.
Dedku ni niti uspelo dobro prežvečiti grižljaja, že je poskočil od mize, samo Ašo je videl, ki je ležala na tleh ob prevrnjenem stolu, roke razširjene, očke zaprte …
»Joj, joj, joj!
In trikrat joj«
Dvignil jo je in jo stresel.
Nič.
Le kaj bi se ji lahko zgodilo?
Grižljaj ji je obtičal v grlu, je takoj pomislil.
Obrnil jo je, da mu je ležala na levi roki s hrbtom obrnjena k njemu in jo kar močno udaril po hrbtu, da bi izpljunila grižljaj.
Takrat je, hvala bogu, deklica zajokala.
Tako milo in užaljeno hkrati.
Izvila se mu je iz rok in se zatekla v babičin objem.
»Joj, kako sem se ustrašila. Ko si tako uboga ležala na tleh. No, no, saj sedaj je pa dobro.«
»Udaril me je. Boli me!«
»Seveda, ko pa nisi več dihala. Saj je še dobro, da je bil dedek tu. Le kaj bi jaz sama, če bi se to zgodilo, ko bi bil on kje zunaj. Še pomisliti ne smem!«
Ko je prišel po kosili dve leti starejši Ašin bratec Kris iz šole, mu je babica hitela pripovedovati, kakšna nesreča bi se nam skoraj pripetila, se je le glasno zasmejal.
»To velikokrat počne. Kot da bi padla, ne diha in čaka, kaj da bomo storili.«
»O, ti porednica ti. Aha, zato si jokala, ker te je dedek udaril. On se je bal zate, ker te ima tako zelo rad, da ne bi prenesel, da se ti karkoli zgodi. Nič ni bil hud. Le dobro je hotel!«
Aša ni hotela o tem govoriti, dedek pa je dejal, da naj se nič ne boji, če bo spet padla s stola, on jo bo že spravil k sebi.
»Ne,« je odkimala.
»Ne bom več padla s stola. Vsaj tu pri vama ne,« je še dodala.