Velikokrat se spomnim na gospo, ki je svojemu možu, zaradi napredujoče bolezni nepokretnemu, vedno znova prigovarjala: »Daj no, malo se potrudi, premakni nogo, ne pusti se.« On pa se je trudil še in še, pa se noga ni premaknila. Ne vem ali je imel zaradi tega stalnega prigovarjanja včasih tudi slabo vest, češ da bi se moral še bolj potruditi in bi potem morda šlo. Pa preprosto ni zmogel.
Nič čudnega ni, če te včasih popade slaba vest, da vsega tega ne zmoreš, ker nisi dovolj hotel, ker se nisi dovolj potrudil. Tudi sama se vedno znova vprašam, ali sem storila dovolj. Ali nisem morda tudi sama kriva, da ni bolje. Morda je tudi prav, da to preverjam, da ne bi prehitro postala preveč neaktivna. Res pa je, da mora tudi aktivnost imeti pravo mero in da ima lahko tudi aktivnost različne oblike,. Življenjsko aktiven je lahko tudi nekdo, ki se sploh ne giblje, ki ne upošteva mnogih nasvetov za zdravo življenje in podobno. Lahko bi se tudi vprašali, kaj sploh pomeni biti življenjsko aktiven. Bilo bi zelo zanimivo pogovarjati se z različnimi ljudmi prav o tem. Kaj zame pomeni biti življenjsko aktiven?
Takšne stvari mi rojijo po glavi, ko srečam ljudi, ki mi prigovarjajo kaj podobnega. »Pa saj je tako zdravo hoditi, saj je ta pot čisto kratka, za to pot pa res ne potrebujete avta …« Nič ne pomaga, če vidijo na avtu invalidski znak in v avtu invalidski voziček. Razlagajo in razlagajo, jaz jih lahko samo poslušam. Vidim, da sploh ne znajo poslušati in da nima smisla, da bi jim karkoli rekla.
Potem mi začne kdo razlagati, kako si je s primerno dieto in gibanjem, hojo in plavanjem, popolnoma odpravil težave. Zdaj ponuja to kot recept za vse vse druge. Samo hoteti je treba, slišim pogosto. Spoštujem človekovo voljo, spoštujem vse diete, ki komu pomagajo, spoštujem hojo in plavanje in še kaj. Spoštujem pa tudi ljudi, ki niso vsiljivi in ki razumejo, da to, kar pomaga enemu, ni nujno, da pomaga tudi drugemu.
Prav to zadnje pa je včasih neizmerno težko. Vse preveč sodimo po sebi in postavljamo sebe kot merilo za vse druge. In prav tega bi se morali vedno znova učiti in se vedno znova zavedati, da nismo središče sveta, okrog katerega se vse vrti. To seveda ne velja samo v odnosu do bolnikov in invalidov, velja za vse naše najrazličnejše situacije. Vsak človek je svet zase, s svojimi zmožnostmi in sposobnostmi. Zelo hudo je, kadar nam je kriterij za uspeh to, kar naredi nekdo drug. Morda pa je moj uspeh videti nekoliko drugačen, pa zato nič manjši?
Z veseljem gledam ljudi, ki se podajajo v visoke gore, morda celo na Himalajo. Res so odlični. Se pa zavedam, da zame ni nič manjši uspeh, ko moram narediti nekaj stopnic, da pridem v hišo. Zame to ni nič manjši uspeh kot priti na Triglav. Prav to zavest želim tudi mnogim drugim, da bi se zavedali, da so uspešni in da se ne merijo vedno po drugih. In da znajo tudi rek »Vse je mogoče tistemu, ki hoče« jemati z nekoliko rezerve in brez slabe vesti.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)