Preveč smo omejeni zgolj na telo
Ravno sem izvedela za smrt moža ene izmed svojih strank. Preminil je po dolgotrajni bolezni. Ona je sicer zdravilka in ima v sebi ogromno znanja, a mu vseeno ni mogla pomagati. Slovo je bilo težko. Praznina ob odhodu pa neskončna. S tako izkušnjo odhajanja se slej ko prej sreča večina ljudi ob izgubi koga izmed svojih ljubljenih. Polno bolečine ob fizični izgubi zaradi navezanosti na določeno osebo pa spremljata še skrb, kaj se z ljubljeno osebo po smrti zgodi in ali je potem ta oseba v miru. Premnogi namreč živijo še vedno v zmoti, ki nam jo vcepi krščanska cerkev, da reinkarnacija ne obstaja. Zaradi tega je smrt za mnoge še vedno izjemno boleča.
Pred kratkim mi je na primer prijateljica povedala, kako je ob smrti svoje prijateljice njene bližnje, ki verjamejo, da je po smrti z nami konec, smrt pretresla do dna duše. Kako globoko se lahko smrt dotakne človeškega bitja, dokler se ne zaveda, da smrti dejansko sploh ni, ampak da slednja predstavlja le prehod iz ene oblike bivanja v drugo, pa sem kot deklica doživela tudi sama. Globoko me je namreč pretresla smrt prababice. Njen strašljiv bled obraz, hlad v prostoru, kjer se je nahajala njena krsta, mučno trpljenje domačih so me popolnoma preželi. V okolju, kjer sem živela, je veljalo namreč, da nas po smrti ni več. Ko možgani prenehajo delovati, telo propade. Dajo nas v zemljo in ostanek požrejo črvi in bakterije. Mučno doživetje in zavedanje krutega konca življenja iz ranega otroštva sta me spremljala še skoraj dve desetletji. Dokler nisem prišla do spoznanja, da smo več kot naše fizično telo, se mi je smrt zdela kot največji pekel. Zato se ne čudim, zakaj se strah pred smrtjo smatra za enega izmed največjih strahov med ljudmi.
Odkrijmo, kdo v resnici smo
A vsa ta skrb pred koncem je povsem nepotrebna. Samo dovoliti si moramo izkušnjo o tem, kdo v resnici smo. Je precej enostavno. Le v šoli nas tega niso učili. To lahko storimo na primer kar preko meditacije. Se umirimo in se pogovorimo s svojim višjim jazom, svojo dušo, svojim večnim delom. Če pa ne gre, ker smo zaradi hitrega tempa preobremenjeni in nemirni, je priporočljivo, da se udeležimo kakšne delavnice, kjer se po korakih naučimo povezati s svojo dušo in tako tudi s svojo podzavestjo. Zavestnega delovanja je pri človeku namreč izjemno malo. Po podatkih znanstvenikov delujemo več kot petindevetdeset odstotkov časa iz podzavesti. Zato je dobro, da se naučimo povezati s podzavestjo, kar uspemo preko povezovanja s svojo dušo, individualno zavestjo. Lahko pa se povežemo tudi z vsemi drugimi manifestacijami univerzalne zavesti, kot so angeli, vile, škrati, rože, živali, duše umrlih svojcev itd. Če je pri tem potrebna pomoč, se je mogoče za prvo izkušnjo koristno udeležiti tudi regresoterapije, kje nas terapevt strokovno poveže z našim višji jazom in nas po potrebi pelje v našo preteklost (tudi prejšnja življenja) ter nam pomaga razrešiti izzive iz življenja danes. Lahko pa nas poveže tudi z dušami umrlih.
Povežimo se z dušami umrlih, lahko tudi živih
Ko sem izvedela za smrt moža gospe iz prvega odstavka, sem se takoj povezala z njegovo dušo in ga vprašala, če je srečen in če ji ima kaj sporočiti. V trenutku sem videla njegov nasmeh. Nič ga ne veže več na Zemljo, saj je imel dovolj izkušenj v tej realnosti. Zato mu tudi žena zdravilka ni mogla pomagati. Takoj je odšel v svetlobo in se bo lahko ponovno utelesil nekje drugje. Se pa na žalost pogosto zgodi, da kot regresoterapevt najdem na strankah še kakšno pripeto dušo umrlega bližnjega, ki je imel občutek, da še ni dokončal tuzemskega življenja in si neskončno želi, da bi vzpostavil kontakt z bližnjimi. Zato še ni odšel v svetlobo in se še zadržuje med njimi. Če bi se znali povezati z dušo umrlega, do tega ne bi prihajalo. Vse bi lažje in hitreje razreševali. Enako velja tudi za razreševanje odnosov med živimi. Kot rečeno, se pri sebi zavedamo le petih odstotkov vsega. Kaj sploh lahko rečemo, da vemo o drugih. Če pa se povežemo z dušo bližnjega, tako lahko vemo, kaj ga vznemirja in kaj želi postoriti še v času svojega življenja. S tem lahko pomagamo osebi tudi, da ima v času smrti lep prehod ter da se po njej ne zadržuje kje na Zemlji in tako izčrpava kakšno živo osebo, ampak da gre takoj v svetlobo.
Ravno tako kot z dušo gospoda sem se povezala z dušo zgoraj omenjene preminule gospe. Tekom življenja je bila izjemno uspešna poslovna ženska in je po naših zemeljskih ocenah prerano zapustila ta svet. Takoj, ko sem se povezala z njo, sem videla, da je po smrti srečna. Dolgotrajni bolezni se ni več upirala, ker je ugotovila (na ravni duše), da v tem življenju ne bo več uspela storiti tistega, kar si je zastavila. Umrla je sicer v bolečinah, a njena duša je zadovoljna, da gre lahko naprej. Da bo postorila v prihodnjem življenju to, česar tokrat ni uspela. Moja prijateljica je bila sicer žalostna ob izgubi zaupnice, sopotnice na mnogih izletih in bivše dolgoletne sodelavke. A ker se tudi sama zna povezati z dušami drugih ljudi in ve, da smo več, kot samo skupek kosti in mesa, ter je spoznala, da je njena sozemljanka zdaj pomirjena, brez bolečin in srečna, je kljub globoki bolečini dokaj dobro prestala izgubo.
Takih in podobnih zgodb srečujem veliko na svoji poti. Smrt še ne pomeni, da je življenja konec. Tako kot v času življenja večina ljudi zamenja po več avtomobilov, ko se le-ti iztrošijo, tako se tudi ob smrti samo presedemo v novo prevozno sredstvo. S tem zavedanjem in s tem, ko gremo čez svoje strahove in si dovolimo razširiti zavest ter uvideti, kdo v resnici smo, da torej nismo le skupek celic, postane življenje veliko bolj osrečujoče in pomirjujoče.
Mag. Agata Kopač je regresoterapevtka in poslovna svetovalka. Več o njej boste našli tukaj.