V času, ko si marsikdo, katerega partner, eden od staršev ali drugih sorodnikov potrebuje pomoč pri negi, težko privošči plačano pomoč, torej negovalca ali druge oblike pomoči, se poraja vprašanje o tem, kakšen fizični in psihični napor prinaša pomoč pri negi ali celotna nega tistemu, ki to nego nudi. Takšna oskrba močno poseže v življenje skrbnika, ki mora na novo organizirati svoje obveznosti ter se marsičemu odpovedati. Navadno najprej začne trpeti njegovo družabno življenje, odpovedovati se začne svojim zanimanjem in hobijem, skratka prostemu času. V kolikor skrbi za enega ali oba starša, mu lahko ostaja manj časa tudi za partnerja in otroke. Pomanjkanje časa in težave z usklajevanjem vseh obveznosti lahko vodijo v izčrpanost, ki pa lahko sčasoma preraste v kronično utrujenost in kronični stres ter posledično v težave s spanjem, anksioznost, depresivna občutja ter tudi telesne bolezni.
Kako bo potekala skrb za starejšega člana družine, ki ne more več sam skrbeti zase, je seveda odvisno od mnogih dejavnikov, predvsem od odnosov v družini. Če gre za družino, katere člani so medsebnojno zelo povezani in v dobrih odnosih, se bodo lažje dogovorili glede načina nege ter medsebojne delitve dela in pomoči. Drugi dejavnik, ki močno vpliva na potek in intenzivnost nege je tudi fizično in psihično stanje bolnega, torej oskrbovanca. Če gre za popolno nepokretnost, je intenzivnost nege seveda večja, kot če oskrbovanec potrebuje pomoč le pri nekaterih opravilih. Zelo zahtevna skrb je potrebna pri demenci, čeprav je posameznik lahko pokreten, oziroma fizično zdrav, je potrebna intenzivna skrb in nadzor, ki pa jo včasih lahko tudi zavrača. Nestrinjanja glede oblike pomoči in nege med oskrbovancem in skrbniki ali pa med skrbniki so velikokrat izvor še dodatnega stresa in težav, ki se še zaostrijo če sorodniki prelagajo obveznosti drug na drugega ali drug drugemu očitajo, da je storil premalo.
Pri oskrbi bolnega ali nepokretnega člana družine, je največkrat fizični pritisk in napor precej manjši od psihičnega, največkrat bližnje izčrpa predvsem čustvena bolečina. Spremljanje bolezni bližnjega, sploh če ni možnosti, da bi okreval, povzroča globoko žalost, oziroma obup, v vsakemu od bližnjih poteka močan boj med močnimi neprijetnimi občutki in sprejemanjem neizogibnega. Ob tem so lahko v veliko pomoč skupine za samopomoč svojcem, ki potekajo tudi v Hospicu. Neozdravljiva bolezen povzoča močno čustveno bolečino vsem bližnjim, predvsem pa partnerju. V kolikor za bolnega skrbi partner, je še toliko bolj pomembno, da ne odklanja pomoči ter psihične podpore sorodnikov. Večkrat je potreben tudi pogovor s strokovnjakom, bližnji potrebujejo prostor, kjer lahko izrazijo stisko, strah in negotovost in dobijo odgovore o obravnavi bolezni in socialni in čustveni podpori, ki je ob tem vsem na voljo.
Pomembno je, da družina skupaj presodi in se strinja o tem, kaj bi bilo najbolje za vse, oziroma za večino. Niso redki primeri, ko bolni lažje sprejema svoje stanje in je pripravljen tudi na odhod v dom za ostarele, svojci pa se temu upirajo in se čutijo dolžni poskrbeti zanj doma. Pomembno je torej, da se vsi vključeni iskreno pogovorijo ter razmislijo o različnih možnostih pomoči. Če jim finančno stanje to dopušča, je priporočljivo, da izkoristijo tudi kakšno od storitev pomoči na domu. Vsak, ki nudi skrb in nego, naj bo zelo pozoren tudi na svoje telesno in psihično počutje ter si ob prvih znakih telesne ali psihične izčrpanosti, sploh pa ob nastanku bolezni ali poslabšanju že obstoječih bolezni, poišče ustrezno pomoč. Če reakcija na prve znake slabšega počutja ni pravočasna, lahko to vodi v stanje, kjer pomoči in nege vsaj nekaj časa ne bomo mogli ponuditi ne drugim, ne sebi.