Zanimivo je bilo spoznavati odnos do smrti in pogrebne običaje v Peruju. Predinkovske civilizacije na perujskih tleh so močno verjele v posmrtno življenje. Pleme Nazca je svoje umrle pokopavalo v peščene jame v puščavi, in sicer v sedečem oziroma v položaju fetusa, da bi umrlemu omogočili uspešno ponovno rojstvo. Poleg mumificiranih trupel (gre za naravno mumifikacijo v vročini in na izjemno suhem zraku) smo videli veliko grobnih dodatkov, popotnico za onostranstvo. Na severu, ob jezeru Titikaka, so pripadniki plemena Las Collas, svoje preminule pokopali v kamnite stolpe, čulpe, z umrlimi pa je šlo še »spremstvo« - služabniki, ženske … bodisi prostovoljno ali pa pod prisilo. Inki so imeli zelo zanimiv, po svoje izjemno čustven običaj v ravnanju s svojimi rajnkimi. Po smrti so truplo balzamirali in ga imeli kar v domači hiši. Tako jih svojec nikoli ni zapustil. Dajali so mu jesti, ga oblačili in krasili z nakitom, kot bi bil še vedno živ. Posebno z mumijami vladarjev so ravnali izjemno tenkočutno ter spoštljivo. Na srečo se je prav zahvaljujoč temu velikemu čaščenju prednikov ohranilo po Peruju veliko inkovskih mumij, ki raziskovalcem veliko povedo o življenju Inkov , ko je cvetelo Inkovsko cesarstvo (1200-1533).
Skoraj diametralno nasprotno je bilo pri Majih na Jukatanu. Le-ti so verjeli, da so bogovi ustvarili človeka iz koruze, in ko je bilo nujno pridobiti naklonjenost preštevilnih, krvi žejnih bogov, so žrtvovali ljudi, ki so bili simbol hrane – koruza. Običajno so bile žrtve vojni ujetniki, ko teh niso imeli, so pa iztrgali srce kar svojim najbližjim. Celo plemstvo se je žrtvovalo, če ni bilo drugega izhoda. Umreti za naklonjenost bogov je bila čast. Zgodilo se je, da so kakšen dan umorili po več sto ali celo tisoč žrtev. S trupli niso ravnali posebno rahločutno, zasuli so jih in tako so raziskovalci našli skupinske grobove z velikim številom pohabljenih okostij. Kri je z vrha majevskih piramid pogosto tekla v potokih, posebno ob zatonu cesarstva, ko so suša, lakota, nato pa še španski konkvistadorji, ki so prinesli v deželo številne bolezni, zdesetkali prebivalstvo, da je moralo bežati iz slavnih majevskih središč.
Sprehod po starodavnih tradicijah, povezanih s smrtjo, seveda ne bi bil popoln, če ne bi pogledali še v Egipt. Stari Egipčani so bili obsedeni s smrtjo. Vsak vladar je takoj, ko je zasedel prestol, začel načrtovati svojo grobnico in kopičiti dragocene pridatke za posmrtno življenje. Nič manj vneti niso bili ljudje iz nižjih slojev prebivalstva, seveda pa so bili njihovi načrti skromnejši. Egipčani so v svojih »knjigah mrtvih« dlakocepsko natančno izdelali veliki načrt potovanja v onostranstvo, v Ozirisovo kraljestvo. Kako pedantni so bili pri mumificiranju! Raziskovalcem vse do danes marsikatere skrivnosti ni uspelo razvozlati. Razkošne skalne grobnice v Dolini kraljev pri Luksorju pričajo, da sta bili priprava na smrt in življenje po smrti resnično poglavitni skrbi starih Egipčanov.
Ko takole premislim, se mi zdi, da odgovor na zastavljeno vprašanje, ali je smrt konec ali nov začetek, ni samoumevno enoznačen. Morda pa res kaj JE – na oni strani meje! Vsak se sam odloča, v kaj bo veroval, kakšen bo njegov odnos do življenja in smrti. Vsekakor je na prvem mestu spoštovanje življenja, kakršno koli že je, kajti le eno zanesljivo imamo. In spoštovanje živih okoli nas, ki morda potrebujejo naš nasmeh, besedo, pomoč. Šele na tretje mesto bi dala spoštovanje do preminulih, pa ne le v dneh okrog 1. novembra, ko se naša pokopališča kopljejo v morju razkošnih cvetličnih aranžmajev, ko tekmujemo, kdo bo na marmor naložil več, kje bo gorelo več sveč …