Edino vprašanje je: Si tam ali te ni? Živiš ali životariš?
Če si tam, ne izostane prav noben užitek. Če živiš, začutiš celotno vesolje v sebi, se poistovetiš in lebdiš z njim v veličastju trenutka. In sreča nenadoma ni več opoteča… je steber, na katerem zmagoslavno stojiš.
Flora diši in vabi, da se zgodi celo čmrljev let. V svoji pisanosti spominja na mavrico, a ne po formi. Črtovje se razliva v brezbrežna prostorja… lepi nase, boža roke, vonje in obraze. O, parfumska dežela v krajih brez umetnih dišav! Ločevanje cvetov od stebel in listja. Vse je dobro za kaj. Kaj je dobro za nas?
Smeh, ki ni greh. Kar naenkrat se katera iz skupine homo sapiens začne smejati, smeh se razlega v ritmu polke in ne kot kakšen valček. In je nalezljiv. Oči začno žareti, zobje se beliti, lica rdeti. Gibi postajajo vse mehkejši in postave so obdane z vedno večjo in svetlejšo auro.
Sonce se umika zvezdam in luni noči. Satelit zasije bolj svetleče, letalo se izriše na nebu ostreje. Svet se umirja in luči niso več potrebne. Kdo bi še čul, ko se vse pripravlja na počitek?
Ena prijateljica je zdravnica. Svet začuje tozadevno pesem. Druga je poetesa. Svet začuje »ljubavno« pesem. Tretja je uganka, zato tedaj nastopi tišina. Kaj bo? Tišina je zgovorna. Vse bo še dobro, ji narava spregovori iz temin noči.
Mehke postelje odvzamejo še poslednjo zavest. Človek se pogrezne v udobje, ki ga dajo samo naravni materiali. Uspavanka za odrasle je npr. Pavlihov nagrajeni esej, izšel v Sodobnosti 2016. Vendar ne zaradi spanca, temveč zaradi meditacije. Kaj tako lepega se ne ustvari pogosto in zato je potrebno posrkati vso to lepoto počasi, kot čebela, čmrlj ali metulj cvetni prah. »Pri majhni marjetki, drobceni cvetki medek sem pil.« No, sijajni Pavliha že na osnovi naravnih zakonov ne more biti in ni marjetka, čeprav nosi v sebi medeni nektar, ups!
Ima pač v sebi bio energijo, ki ni samo od tega sveta oziroma je stanje višjega nivoja zavesti, ki ga ne premore vsak…
Biserna školjka orjakinja na nočni omarici pa že prepeva modro morsko pesem in njeno valovanje že prenese človeka v nepričakovane nebeške sanje…
II.
»Ležanje na plaži« je lahko »past za starše«. Nekateri namreč to frazo vzamejo dobesedno in se vse dni dopusta na morju cmarijo, ležeč na soncu, da je joj. Najbolj »izčrpani« na soncu prespijo cele dneve, večer pa jih povleče na obvezno žuriranje. Potapljanje je lahko nevarno, saj nekateri nimajo mere pa zabredejo v nesrečo. Koliko potapljačev so že rešili spremljevalci, kolikim pa ni bilo več moč pomagati!
Plavalo naj bi se do boje. Nekateri gredo plavat daleč naprej v morja dolžine. Tu je nevarnost, da jim kak gliser oddrobi glavo, pa pojavi morskih psov sploh niso omenjeni. Kaka ostarela teta še čuva odraslo nečakinjo, ko bi pravzaprav morala že nečakinja njo.
Planinske nesreče se dogajajo, bodisi da ljudje ne prisluhnejo vremenskim napovedim za gore bodisi da so pomanjkljivo opremljeni ali pa jim preprosto v gorah zmanjka koncentracije ali moči. Sledijo zgrešene poti, zdrsi…
Knjige so marsikdaj in za marsikoga varljiva vaba. Se potopi vanje tako zelo, da pozabi na ves svet, prijatelje. Postane nekako odvisen od njih. Te ga ne učijo živeti, ampak ga prestavijo v nek drug, recimo Swannov svet. Zato morda nasvet, da človek vsak dan prebere knjigo, ni najbolj na mestu. Vsaj ne za podredljive ljudi, ker postanejo knjigi podrejeni.
Ta odvisnost se lahko pokaže tudi ob ogledu filmov. Se je že slišalo, da je kdo kak film videl tudi dvajsetkrat. Spet drugi se pretirano opajajo ob ogledu gledaliških predstav ali ob poslušanju koncertov. Kaj ni to preveč podobno travci? Renesančna zlata sredina se pokaže kot prava pot skozi življenje in njegove opoje. V ničemer pretiravati ohranja človeka v ravnotežju.
Kava, karte. Sprva strah pred razkritjem. Potem spoznanje, da nič ni tako skrito, da ne bi postalo očito. Vicanje, vicanje, podobno kot poletno »švicanje«. A vedoželjnost je velika – pa naj se razkrije vse, saj smo med prijatelji. Kaj si kdo ni še pred kratkim prav želel, da bi lahko o svojih težavah komu potožil? In tu so zdaj ljudje, ki vedo za vse. In so sočustvujoči. Nič očitanj ali prekletstva, le mila pesem zadoni, ki seže v dno duše in jo tako že zdravi, zdravi…
Favna in flora. Nič božanja z ene strani, kajti živali so še bolj občutljive kot ljudje. Lahko bi postale izdajalke človekovih nagonov… »In sta odpujsala…« Ampak njihova lepota prekaša neprijeten pomislek. Živali se priljubijo. Rastlinice še bolj, ker dišijo. Ko bi le medosebni odnosi vedno tako!