»Ne skrbi. Brez barvic, flomastrov in podobnega bo tudi šlo!« jo miri mama. »Potrebujeva liste rdeče čebule, regratove liste in liste marjetic, trobentic, ki jih je prinesel ati iz goric … in moje stare hlačne nogavice … te tukaj …« Na časopisni papir, ki ga je bila že pred tem pogrnila po kuhinjski mizi, položi klobčič starih hlačnih nogavic, iz papirnate vrečke, v katero je ati natrgal liste divjih rastlin, pa strese na mizo sveže zelene lističe, ki so prav lepih oblik in ne preveliki.
»Najprej olupiva vso čebulo,« naroči mama. Julija se molče loti posla in s svojimi drobnimi prstki lupi čebulo za čebulo. Kako spretni so dekličini drobni prstki! Mama si pomaga s kuhinjskim nožem, Julija je pa za nož vendarle še premajhna. Julijini prstki so zelo urni, spretni in natančni. Če jo kaj zares veseli, zna biti tudi zelo vztrajna.
»Kaj bova s toliko čebulnimi lupinami?« premišljuje. »In kaj boš naredila s toliko golimi čebulami?«
»Čebulne liste bova skuhali. To bo najina barva za jajčka. Boš videla, kako lepo rdeča bodo. Iz golih čebul bomo pa , skupaj s fižolom, pripravili odlično solato.«
Gomilo lupin položita v kozico, mama jo napolni z vodo in da kuhat na štedilnik.
»Zdaj pa težji del,« poudari ati, ki pride na pomoč pri barvanju velikonočnih pirhov.
Zaviha rokave in vzame v roke jajce, rekoč: »Previdno je treba delati, Julija. Poglej, v roko vzameš jajce, pritisneš nanj lep zelen list, ga dobro poravnaš, da ni pomečkan in bo ostal pod njim lep odtis, nato pa jajce z listom vred potisneš v kos nogavice. A vidiš, kako lepo gre?«
Julija ima oči na pecljih, z jezičkom se vztrajno oblizuje, kar pomeni, da je zelo zbrana in se hoče pri delu odlično odrezati. Previdno vzame v roko jajce, nato regratov list, ki ga lepo nalepi na oblino jajčka, ga poravna, potem pa odloži na časopisni papir, da bi si odrezala kos nogavice … A glej ga, zlomka, jajce se začne kotaliti, zdrkne z mize in se s krepkim pokom razpoči na tleh prav pod Julijinim stolom. Nastane velika, grda packa in mama zacvili.
»Joj, moje jajce!« zavpije Julija vsa zgrožena. V oči ji že silijo solze razočaranja.
»Nisem hotela … kar samo se je skotalilo z mize …« izdavi polglasno že med jokom.
Ati pohiti: »Nič hudega, Julija ! Ne ženi si k srcu … Vaja dela mojstra!«
Mama brž pospravi packo izpod stola, Julija pa posmrka, si obriše moker obrazek, nato pa poskusi srečo z naslednjim jajcem. Tokrat je že bolje, vendar v zadnjem hipu zelen list zdrkne z oblega trebuščka kurjega jajca in Julija mora ponoviti postopek. Na čelu se ji naberejo kapljice znoja – tako zelo se trudi, da bi ji uspelo z listom obloženo jajce varno spraviti v nogavico. No, z atijevo pomočjo končno uspe!
Pri naslednjem poskusu gre brez atijeve pomoči, čeravno se list zmečka in vzorec najbrž ne bo posebno lep …
»Koliko jih imamo, Julija?« sprašuje mama, ki je barvo že skoraj skuhala. Zdaj je treba v rdeči barvi skuhati še okrašena in v nogavice zavita jajca. Julija se trudi prešteti gomilo »onogavičenih« jajc, a ne pride do konca pri štetju. Kar naprej se ji zgodi, da pri štetju preskoči osem in devet, tako da je rezultat previsok. Mami pač trdi, da je pripravila za barvanje deset in ne dvanajst jajc.
»Poglej, kako lepa so!« vzklikne mama, ko vzame prvo jajce iz nogavice. Krasno temno rdeče jajce, na njem pa odtis regratovega zobatega lista. Juliji je pirh zelo všeč. Mnogo lepši je, kot če bi ga pobarvala s flomastri. Še ati je navdušen nad uspehom akcije.
»Do nedelje jih bomo le občudovali, potem pa … njami!«
Dvigne Julijo v naročje in se veselo zavrti z njo sredi kuhinje. Joj, kako lepo je ustvarjati doma skupaj z mamo in atijem – pomisli Julija in njeno srce je polno otroškega veselja, navdušenja in tudi sreče!