Vedno znova mi pričarate nasmeh na obraz, prižgete ognjemet lesketajočih se iskric v očeh. Skoraj ni dneva, da se ne srečamo na potepanju po gozdu, travniku. Včasih se me v velikem loku izognete, drugič spet pridete čisto do meje moje prisotnosti. So trenutki, ko obstanete in me radovedno opazujete, spet drugič zdrvite mimo, da komaj zaznati obris je vaše lepote. Včasih si ena sama, drugič sta dve, tri ali pa me cel vaš trop razveseli. Pride dan, ko vidim vas zrak ovohavati in z ušesi striči, včasih se pasete, polnite svoje zaloge energije, kakšen drug dan počivate, se brezskrbno užitkom dneva ali zvezdne noči predajate. Lahko je mali srnjaček v gozdni podrasti ali ponosen samec sredi žitnega polja, samica z vizijo novega zaroda. A vedno dotaknete se mojega srca, nežno na veličino ženskosti me opomnite.
Danes sredi gozdnega zelenja sedela v svoji sem zamaknjenosti, poslušala ubrano petje žgolenja ptičjega, uživala v samotni praznini prisotnosti. Srna. Morda je zaznala moj mir, kdo ve, a prišla mi je blizu kot že dolgo ne. Če bi stegnila dlan, bi jo skorajda pobožala, ji skuštrala dlako svetlečo, se dotaknila njenega srca. A sem jo samo gledala, zrla v njene kot oglje črne oči, dokler ni pokončno odšla. Hvala, draga srna, polepšala si mi dan, ga izpopolnila s svojo prisotnostjo. Hvala za toplino v tvojih očeh, za predajo sporočila, da sem ljubljena.