Zanimivo je, da je eden od mitov o strahu prav ta, da uspešni ljudje strahu ne čutijo in so prav zaradi tega uspešni. Vendar pa to ne drži, naučili so se le, kako se z njim učinkovito soočiti.
Mnogokrat se zdi, da je strah nekaj, kar preprosto čutimo, ne nekaj, kar bi si izbrali, vendar pa je strahovanje naša, pogosto nezavedna izbira in z izbiro besede strahovanje želim namigniti prav na to. Da bo lažje razumljivo, naj ponazorim s primerom.
Opravljamo delo, ki je daleč o tega, da bi nam bilo pisano na kožo. V njem ne uživamo pretirano, zdi se nam, da se izčrpavamo, a tveganje ob zamenjavi zaposlitve je preveliko in zato ostajamo. Rečemo, da nas je strah, a pravzaprav strahovanje izbiramo in s tem skrbimo za svojo dobrobit.
Razmišljamo, da bo novo zaposlitev težko dobiti, sprašujemo se, kakšno delo smo sploh zmožni opravljati, dvomimo v to, da poznamo delo, v katerem bi našli izpolnitev. Poznamo ljudi, ki so brez zaposlitve, poslušamo jih, naj bomo hvaležni, da jo mi imamo, ne glede na to, kakšna je. Gledamo prizore ljudi, ki živijo v pomanjkanju, razmišljamo, da se to lahko pripeti tudi nam, če zaposlitve ne bi imeli. Slišali smo za izkušnje ljudi, ki so zamenjali zaposlitev in so šli z dežja pod kap – tega si zase ne želimo. Ali pa za ljudi, ki so zaposlitev zamenjali in jo nato tudi hitro izgubili.
Ob takšnem razmišljanju se zdi naša prihodnost precej temna in nihče pri zdravi pameti si je ne bi želel. Kako se torej zaščititi pred njo? S strahovanjem. Prav strahovanje je namreč tisto, ki bo vplivalo, da ne bomo naredimo koraka naprej, koraka v temno prihodnost. Ali, lahko bi rekla, na nek način tudi z begom, saj s strahovanjem pravzaprav lahko bežimo od nečesa oz. se od nečesa umikamo. Beg ali umik pa je ena od evolucijsko gledanih pomembnejših preživitvenih strategij.
Ne glede na to, ali se nekaj, kar zaznavamo kot ogrožajoče, resnično dogaja v zunanjem svetu ali pa je le plod naših notranjih doživljanj, bo naše telo delovalo na način, da nas zaščiti. Hipotalamus bo preko hipofize spodbudil nadledvično žlezo k izločanju hormonov: adrenalina, noradrenalina in kortizola in če zelo poenostavim, ti bodo vplivali na našo odločitev za boj ali beg. Boj bomo izbrali, kadar bomo presodili, da smo nevarnosti kos, beg pa v primeru, ko verjamemo, da ji nismo, in presodimo, da so naše možnosti za preživetje boljše, če se umaknemo. Strahovanje je torej način, s katerim poskrbimo za svoje preživetje, oz. pogosteje bi lahko rekli, da z njim poskrbimo za svoje dobro počutje, zaščito pred kritiko in neuspehom, za ohranjanje svoje dobre samopodobe, ko se nečesa, kar dvomimo, da bi nam uspelo, ne lotimo itd.
Strah torej ni nekaj slabega, je le znak, da smo v nečem prepoznali nekaj ogrožajočega in se želimo zaščititi. Vprašanje pa je, ali ni morda grožnja le plod naših misli in bi namesto strahovanja lahko za svoje dobro počutje bolje poskrbeli tudi na drugačen način. In zanimivo je, da ko se lotimo raziskovanja ozadja strahovanja, se nemalokrat izkaže, da obstaja ne le eden, temveč celo več načinov za to.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.