Strahovi teme
Proti večeru hitim skozi gozd.
Vse tja do reke, ki prečka jo most.
Na poti je tema in sence zlovešče,
za mano hrešči, me spominja na vešče.
V strahu telo po poti mi tava,
zloveščih glasov, polna je glava.
Srh po telesu me spreletava,
v kapljicah znoja utaplja se glava.
Korak mi zastaja, pot se mi vleče,
ko le prišla bi do jase, v meni trepeče.
Noge so težke kot nakovala.
Le zakaj, to temačno pot sem izbrala?
Zakaj sem izbrala to pot skozi gozd?
Ozko, kamnito in z listjem posuto?
Zakaj do večera jaz sem čakala?
Doma zdaj lahko že knjigo bi brala.