Svoboda, s katero si bom odprla vrata v nov svet. Svet poln priložnosti, da si dan kreiram po svojih željah, da izrazim svojo kreativnost in končno začnem uresničevati že tako dolgo sanjane sanje. Končno bom lahko zjutraj vstajala brez budilke, si v miru privoščila jutranjo meditacijo, si vzela čas za branje knjig, šla na dopoldanski sprehod, če mi bo to prijalo, spila skodelico zelenega čaja zunaj na balkonu in uživala v poslušanju ptic ter opazovanju jutranje spokojnosti narave. In kar je najbolj pomembno, končno bom lahko delala v svojem ritmu, takrat in ob tistih urah, ko mi bo to ustrezalo.
Se sliši lepo? Ah, kaj lepo, meni se sliši naravnost sanjsko. Pa je bilo tako? Niti približno.
Ker sem že po naravi bolj jutranja, sem se običajno res že precej zgodaj zbudila brez budilke, a od tam naprej moj dan ni bil čisto nič podoben zgoraj opisanemu. Skodelico zelenega čaja sem večkrat kot ne spila ob pregledovanju e-pošte, kreiranju facebook objav, blogov in idej za nove storitve podjetja. Meditirala sem redko, ker običajno nisem uspela najti časa. Z nekaj redkimi izjemami, moram žal enako reči tudi za dopoldanski sprehod. Brala sem, a ne zaradi svoje želje, temveč zaradi notranjega preganjalca, ki me je preganjal naj vendar kaj preberem, da bom naredila nekaj zase. Ptic nisem poslušala, jutranje spokojnosti narave nisem opazovala. Sem pa veliko delala, delala in še enkrat delala. In vsak večer odšla v posteljo z občutkom, da nisem naredila dovolj. Svoboda? O njej ni bilo ne duha ne sluha.
Ko sem pred poletjem izvedla še zadnjo delavnico in meditacijo, sem se odločila, da si vzamem teden dni počitka, teden v katerem ne bom delala nič, razen tega, da bom poskrbela zase in za svoje dobro počutje z branjem, meditacijo, sprehodi, poslušanjem ptičjega petja in opazovanjem narave. Tokrat z več uspeha. Zopet sem začutila izgubljeni občutek svobode, počutila sem se odlično in celo opravila precej dela, ki sem ga načrtovala za kasneje. Teden je minil kot bi mignil, jaz pa sem se čisto nezavedno vrnila v stare tire.
Čutila sem, da ni vse tako kot bi si želela, na to pa me je počasi in nežno začelo opozarjati tudi telo. Dan D je nastopil, ko sem se peljala h gospe, ki jo bom (ker ne najdem bolj primernega izraza) poimenovala kar zdravilka. Ne vem zakaj, vendar sem na poti k njej razmišljala, kako bi ji odgovorila na vprašanje »Ali si zadovoljna v življenju? Si srečna?« Zadelo me je kot strela z jasnega. Ne, nisem. Nisem ne zadovoljna, ne srečna.
»Kako je to možno? Kako je možno, da sem končno dobila možnost svobode, po kateri sem tako srčno hrepenela, sedaj pa nisem zadovoljna? Kako je možno, da opravljam delo, ki sem si ga že tako dolgo želela in ob tem nisem srečna? In to jaz, ki delam na sebi, se izobražujem in navsezadnje tudi pišem o tem,« je glasno hitel prigovarjati še moj ego. Po glavi mi je rojila samo ena beseda: NEUSPEH. Popoln neuspeh. A od nekje se je čisto tiho prikradla tudi misel: »No, pa si si končno le priznala. Zdaj lahko narediš spremembo.«
Neravnovesje v življenju je bilo tisto, na kar me je skušalo opozoriti tudi telo. Na ignoriranje mojih potreb, na ignoriranje telesa – ne le fizičnega, temveč tudi energijskega – in na pomembnost tega, da se končno začnem poslušati. Odločena sem bila, da naredim spremembo, v pogovor z zdravilko sem si to odločitev le še potrdila in dobila novo moč ter zagon, da spremembe tokrat tudi realiziram.
Glavna sprememba, ki sem jo uvedla v svoje življenje: SLEDI SVOJIM OBČUTKOM. Kadar dobim navdih za pisanje, pišem, ne glede na to koliko je ura. Kadar dobim navdih za pripravo facebook objav, jih pripravim. Če mi prija meditirati, si vzamem čas in meditiram, itn. Učim se slediti svojim občutkom. Kolikor in kadar je to le mogoče. Vedno ni. Če imam srečanje s tistimi, ki so vključeni v svetovanje, vso svojo pozornost namenim njim. Kadar vodim delavnice ali meditacije, je vsa moja pozornost namenjena udeležencem. Tudi če dobim navdih za pisanje ali začutim potrebo po sprehodu, sledenje tem občutkom v tistem trenutku ni možno. Kar pa ne pomeni, da moram občutek ignorirati ali potlačiti. Lahko se ga zavem in si na primer sprehod privoščim po končanem svetovanju, delavnici ali meditaciji.
Danes počasi in vedno bolj spoznavam, kaj pomeni misel, da smo sami kreatorji svoje svobode. Lahko imam na videz vso svobodo tega sveta, a če je ob tem glasen tudi moj notranji preganjalec, nisem svobodna, temveč sem ujeta v majhno in utesnjeno sobico in kamorkoli se ozrem vidim samo zid. Visok zid, za katerega se zdi, da ga ni mogoče zrušiti. Tej sobici se reče moja glava, zid pa so moje misli, moja prepričanja in pričakovanja. Ko zrušim njih, zrušim tudi zid. In majhna in utesnjena sobica kar na enkrat zopet postane polje neskončnih možnosti, ki ga imenujem SVOBODA.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.