Ker vsega v zemlji ni v zadostni količini, moramo to dodati rastlinam vsako leto, saj en del tega odvzamemo z obrezovanjem in en del s plodovi, ki jih oberemo.
Pomembno pa je, da hranila dodajamo zemlji v sadilno jamo že ob sajenju sadik. Posebej je to potrebno za fosfor in kalij ter mikrohranila, ki se v tleh počasi premikajo (voda jih počasi spira globlje v tla) in jih moramo dodati v zemljo tja, kamor bodo v prvih dveh letih zrasle korenine, ki hranila iz tal črpajo.
Če je zemlja bogata s humusom in s tem tudi mikroorganizmi, ki hranila spremenijo v takšno obliko, da jih rastline lahko sprejmejo, potem dodamo manj organskega gnojila. Če pa je zemlja bolj pusta, slaba, pa je pomembno dodajanje organskega gnojila. Tako zemljo obogatimo z mikroorganizmi in dušikom.
Pred sajenjem skopljemo primerno veliko sadilno jamo, v katero poleg sadike in gnojil po potrebi damo tudi mrežo za zaščito korenin pred voluharjem.
Paziti pa moramo, da nobeno od gnojil, ki ga dodamo zemlji v sadilno jamo, ne damo neposredno na korenine ali nad korenine, da ne pride do poškodb le-teh.
Seveda pa se moramo glede na način pridelave (klasično ali bio oziroma naravi prijazno) sami odločiti, katero vrsto gnojil bomo uporabili v svojem sadnem vrtu.
Pri klasičnem sajenju priporočamo dobrega četrt kilograma sadjarskega NPK gnojila - z majhno vsebnostjo dušika in okrog 25 kilogramov hlevskega gnoja ali ustrezno količino kakšnega drugega organskega gnojila. Pri biološkem sadjarstvu pa moramo uporabiti naravna gnojila, ki vsebujejo vsa potrebna hranila za normalno rast dreves.
Članek je bil objavljen v 2. številki Biobrazde, revije za sonaravno vrtnarjenje in domačo samooskrbo.