Izguba ima lahko številne oblike in nianse. Lahko gre za smrt ljubljenega človeka, smrt dolgoletnega hišnega ljubljenčka, prekinitev pomembnega odnosa (npr. ločitev), izgubo znancev ali prijateljev zaradi selitve, izgubo službe ali kariere, izgubo statusa (finančnega, materialnega), izgubo zaradi okrnjenega delovanja našega telesa zaradi bolezni, poškodbe ali staranja.
Občutek izgube
Občutek izgube je tesno povezan s pomembnostjo in čustveno povezanostjo: tesnejša kot je čustvena povezanost in pomembnost osebe, stvari ali življenjskega področja za nas, večji in bolj intenziven je občutek izgube. Žalovanje je povsem naraven in normalen odziv na izgubo. Več kot nam nekdo ali nekaj pomeni, globlje in daljše bo žalovanje.
Žalovanje je proces
Žalovanje je proces, ki zajema občutenje številnih zahtevnih in bolečih občutij– ne le globoke žalosti, temveč tudi jeze, zmedenosti, tesnobe itn. V procesu žalovanja ni pravilnih in napačnih čustev. Žalovanje pomeni pot od točke izgube do točke sprejemanja, od slovesa do puščanja za sabo. Običajno poteka v več fazah. Žalovanje lahko traja različno dolgo, saj je proces za vsakega izmed nas drugačen in ga drugače doživljamo. Odvisen je od starosti, zrelosti, preteklih življenjskih izkušenj, posameznikove čustvene in fizične stabilnosti, verske pripadnosti, duhovnosti, kulture, pripravljenosti na izgubo in številnih drugih dejavnikov. Pomembno je le, da se zavedamo, da intenzivna faza žalovanja čez nekaj časa mine in da se sčasoma življenje počasi povrne v drugačno, novo ravnovesje.
Čas lajša bolečino
Čas ne pozdravi izgube, pomaga pa pri lajšanju bolečine, ki jo izkušamo. Najtežja in najbolj boleča faza žalovanja traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, včasih celo nekaj let. V najbolj boleči fazi lahko nihamo med skrajnostmi: od čustvene preplavljenosti do izogibanja čutenju, saj so močna, neprijetna čustva včasih enostavno preveč intenzivna ali preveč boleča, da bi si jih dovolili občutiti.
Čuječnost v procesu žalovanja
Včasih potrebujemo dlje časa, da se lahko bolečim čustvom počasi približamo, si jih dovolimo zares občutiti. Izogibanje čutenju je sicer način, ki nam lahko pomaga preživeti kratkoročno, dolgoročno pa podaljšuje in otežuje proces žalovanja. V procesu žalovanja nam lahko pomaga tudi čuječnost. To pomeni, da si dovolimo občutiti karkoli pride v določenem trenutku: žalost, bolečino, jezo, zmedenost oziroma katerakoli druga čustva. Da zavestno opazujemo svoja čustva na odprt, nepresojajoč način, s prijaznostjo in sočutjem do sebe. Pomaga tudi, da čustva začutimo v telesu in da hkrati opazimo tudi vse misli, ki se v določenem trenutku pojavljajo.
Z zavedanjem in sprejemanjem se naša izkušnja žalovanja postopoma lahko spremeni. To ne pomeni, da žalosti in bolečine ne bo več, bo pa morda drugačna, manj intenzivna, manj preplavljajoča. Morda bomo na tak način s časoma lahko opazili tudi druge, bolj svetle vidike življenja.
Ko v dneh okrog prvega novembra obiskujemo grobove ali se zgolj spominjamo naših ljubih, so spomini vse kar nam še ostaja. Prikličimo v naše misli kak prijeten spomin, prikličimo v naše telo občutke, ki nas vežejo na ta spomin in poskušajmo vsaj za nekaj trenutkov podoživeti čas s tistimi, ki jih ni več.