Zloba se, očitno, razvije sama od sebe. Ne le v odnosu med mladimi in starimi, včasih celo med starši in otroki. Zlasti še v primerih, ko otroci nočejo ali ne morejo izpolniti skritih sanj, ki jih sanjajo odrasli.
»Moja tašča si je v mislih že zdavnaj začrtala mojo pot: priti iz službe malo po drugi uri, skuhati kosilo, popiti z njo kavo, oditi na vrt, večerja, televizija in počitek. Žal pa ni bilo tako. Že pred več kot petindvajsetimi leti smo nekateri delali tako kot danes večina: po cel dan. Zelo hitro sem namreč dobila dokaj odgovorno delovno mesto in ni šlo drugače. Začelo se je z majhnimi zlobicami, ki sem jih začutila le sem in tja. Nisem bila ravno pozorna, saj sva se s Petrom še zelo dobro razumela. Toda nekoč, ko sem bila ravno v avtu, me pokliče mož in mi s paničnim glasom prične dopovedovati, da ga je ob prihodu domov pričakala poplava, da je voda privzdignila parket v predsobi, da je vse narobe in da so prišli gasilci, da sem bila verjetno jaz tista, ki nisem dobro zaprla pomivalnega stroja, da je do tega prišlo. Takoj sem se postavila v bran, tega pa že ne, nisem jaz pustila odprte vode, niti vklopljenega pomivalnega stroja, sem protestirala, toda on je že, jezen in siten, odložil slušalko. Najhujši šok sem nato doživela doma, ko me je že pri vratih napadla tašča, s ploho besed o tem, kakšna sem, da mi ni mar ne za moža, ne za stanovanje, katerega so oni, s krvavimi žulji uredili tudi zame in podobne traparije, ki jim ni bilo konca. Bila sem na smrt utrujena, več kot petnajst ur smo se vozili s severa Nemčije, kjer sem bila na službenem potovanju, rekla sem jim, če so normalni, mož se je drl kot jesihar, nenadoma me je prešinilo, kako sta si z mamo podobna, vendar sem ju pustila sama na stopnišču, zaklenila sem se v kopalnico, stuširala in odšla v posteljo, ne da bi sploh pogledala v kuhinjo, tako sem bila jezna, da mi je bilo povsem vseeno za razdejanje.«
Takrat je spet pričela jemati tablete proti depresiji, ni šlo drugače, saj jo je v službi oblivalo, ni mogla spati, pred očmi se ji je temnilo, sem in tja se je celo zgodilo, da nikakor ni mogla umiriti rok, ki so se ji nekontrolirano tresle. Tašča je pokazala svojo pravo barvo, očitala ji je, da je Bosanka, da ni nič vredna, umazana in »nerazvita«. To, slednje, je bilo smešno, nenazadnje je Urška ženska, ki ima »vse obline na svojem mestu«.
»Veš, Milena,« je potem nadaljevala s svojo pripovedjo,«saj sploh ni važno, od kod prihajamo. Če smo v duši pokvarjeni, če iščemo le napake, prepire in dlake v jajcu, bomo imeli na tisoče razlogov, da bomo nenehno nad kom nergali. Konec koncev pa sploh nisem bila prava Bosanka, bila sem tudi krščena, nisem pa imela še ostalih zakramentov, to pa drži. Pa kaj pomaga, če jih je tašča imela, če je šla vsak dan k maši, če je bila istočasno zlobna kot sam vrag?«
Ko ima hudič mlade, jih ima obilo. Zgodilo se je nekega pomladnega petka, dež je padal že več kot štirinajst dni, potem pa se je nenadoma malo zjasnilo. Tašča je že cel teden sitnarila, da jih bo naslednjo zimo zeblo, ker da je v drvarnici premalo drv, kar sploh ni bilo res, bilo jih je več kot dovolj za tri hude zime. Le navajena je bila, da je prostor pokal po šivih, da so bila drva zložena še na tisti strani, ki je gledala na dvorišče. Petru je bilo dovolj sitnarjenja, pristal je, da gre z očetom v gozd, čeprav ga ni prav nič mikalo. Pri podiranju nekega drevesa ni bil dovolj pazljiv, svoje so prispevala še mokra tla, z žago je globoko podrsal po desni nogi, do kosti in še čez. Takrat ni bilo mobitelov, oče je ves paničen kričal na pomoč, na srečo ga je slišala skupinica pohodnikov, ki so se vračali iz lovske koče na bližnjem hribu. Med njimi je bil tudi reševalec, ki je takoj nudil prvo pomoč, Peter je bil že na pol v nezavesti, verjetno tudi zaradi strahu in panike. Odnesli so ga do avtomobila, do bolnišnice je bilo daleč, in če ne bi bilo tega reševalca, bogve, kako bi se vse skupaj izteklo.
»Pa sem bila še tega jaz kriva,« grenko doda Petra.
»Tašča je besede obrnila tako, da so vsi začeli kazati s prstom name, ko še vedela nisem, kaj se je dogajalo doma.«
Takrat je Urška precej shujšala, še tisto, kar je spravila vase, je izbruhala.
»To so že resni bolezenski znaki,« ji je dejal zdravnik, ko je prišla na kontrolni pregled. Svetoval ji je, naj nekaj naredi zase, ker jo bo drugače pobralo.
»Pa takrat še nisem mogla, res ne. Peter je bil v bolnišnici, dolgo časa se ni vedelo, kaj bo z njegovo nogo, res mi ni bilo lahko..«