Tak je tudi Lendavčan Jože Paušič, ki ga krajani najbolj poznajo po tem, da je bil dolga leta zavarovalniški zastopnik , »terenec«, ki je rad in z veseljem urejal posle na domovih zavarovancev, ni mu bilo težko ne zvečer ne zgodaj zjutraj skočiti na obisk, posedeti, poklepetati z ljudmi o aktualnih zadevah, tudi spiti kozarček, če je tako naneslo. Poznajo ga tudi kot vinogradnika in popotnika, ki je prehodil že lep kos sveta. Le malo someščanov pa ve, da je postal Jože »mojster Jože«, ki prebije večino svojega upokojenskega prostega časa v delavnici, ki je zrasla ob vikendu sredi Lendavskih goric. Tu ustvarja svoje mojstrovine iz lesa.
»Vedno sem bil spreten z rokami,« pripoveduje, medtem ko na stružnici oblikuje leseno skledo za bograč. Iz takšnih so nekoč jedli preprosti kmečki ljudje – seveda ne ravno bograč, pogosteje koruzne žgance, kak mlečni močnik in podobne jedi, tipične za prekmursko revščino.
»Začel sem pravzaprav z intarzijami. Uspelo mi je izdelati nekaj res lepih. Tam v kleti na steni visijo. No, to je zelo zamudno delo, zato sem intarzije opustil že pred mnogo leti. Zdaj pa, ko sem se upokojil, sem začel razmišljati, da bi se lotil nečesa, kar bi mi prineslo poleg veselja do ustvarjanja morda tudi kaj denarja v žep. No, žena me je tudi krepko spodbujala s svojim nenehnim godrnjanjem, da samo lenarim in kradem bogu čas.« Navihano se zasmeje in mi namigne.
Naneslo je, da je v kleti pri sosedu videl staro stružnico za les in povprašal, če bi jo morda prodal. Ker se nista mogla dogovoriti, je sosed stroj le posodil, v zameno pa naj bi mu mojster Jože izdelal komplet skled in žlic. Kar modno postaja, da so zidanice v Lendavskih goricah »opremljene« s starinskimi lesenimi izdelki, ki jih ljudje še vedno najdejo na zaprašenih podstrešjih in v kleteh.
»Les postaja vse bolj zanimiv, to je dejstvo. Gre za naravni material, ki je povrh vsega topel, lep in iz njega lahko izdelam skoraj vse, pri lesu domišljija nima nobenih omejitev. In v Prekmurju nam lesa res ne primanjkuje. Najraje delam s črno jelšo, ki je zelo cenjena, ali iz bukve, določeni izdelki pa so zanimivi tudi iz topole. Mnogovrstnost materiala in skorajda neomejene možnosti … to sta zame velika izziva,« modruje mojster Jože.
Ker ga dobro poznam in vem, kako je ob upokojitvi pred tremi leti nastala v njegovem vsakdanjiku velika, neizpolnjena praznina, ga povprašam, kdaj se je v njem rodila odločitev za »biznis« v takšnem obsegu, kot se dogaja zdaj.
Zamišljen pove, da je bil res kar nekaj časa po upokojitvi precej zgubljen. Ni bilo treba v službo, malo se je dogajalo čez dan, življenje v bloku ima tudi svoje omejitve in Lendava je manjši kraj, kjer ni prav veliko možnosti za zabijanje prostega časa. V sezoni dela na vrtu in v vinogradu je bilo v redu, delo se je samo kazalo, potem pa je prišla zima z meglo, mrazom, kratkimi dnevi …
» … in žena mi je začela težiti, naj se vendar česa lotim. Nagovarjala me je, naj delam intarzije kot nekoč, pred tridesetimi leti, a me ni zamikalo. Potem je naneslo, da sem pri sosedu v goricah naletel na to staro stružnico in v trenutku sem vedel, da je to TO.«
Opazujem, kako spretno oblikuje skledo, nič ga ne moti, da letijo ostružki po vsem prostoru, ima jih tudi povsod na obleki, v laseh in še sama sem posuta z njimi. Na obrazu mu vidim, da uživa v delu, kar smeji se mu. Na polici so izdelane igrače za vnuke, saj so prazniki tik pred durmi, in kakšen bi bil božič brez daril! Pripoveduje mi o njih: »Nočem, da bi moji vnuki zrasli ob kitajski plastiki. Vnukinji Hani sem predlani izdelal ksilofon, ki ga zdaj uporabljajo že trije, ona in dva vnuka,. Izdelal sem jim stolčke, kamion za dva fanta, ki sta, komaj leto in pol stara, že mahnjena na motorizacijo, pa vrtavke, piščali, jedilne žličke … prazniki so pred vrati in mislim, da bodo mojih daril otroci res veseli.«
Pove mi, da ima dejavnost seveda prijavljeno, kot zahteva črka zakona, da pa prihodek ni omembe vreden. Njegovi izdelki nabirajo prah v turistični pisarni in v delavnici, bolj cenjeni pa so doma, kjer žena v ljubkih lesenih posodah hrani svoj nakit, kuhinjsko mizo pa krasi velika skleda s sadjem in dva lično izdelana svečnika.
»Ljudje nimajo denarja, da bi kupovali reči, ki jih nujno ne potrebujejo, pa država je grozovito pogoltna! Svoj delež vzame turistična pisarna, nato plačam davek davčnemu uradu – in kaj mi ostane? Za eno skledo potrebujem vsaj tri ure, da jo izdelam, nato jo zgladim, prelakiram, posušim, skupaj z materialom cena ne more biti nižja od 12 evrov. Vsi bi jo pa radi kupili za pet evrov. Ne, naša država ni niti malo naklonjena samozaposlenim, malim obrtnikom in izdelovalcem tradicionalnih etnografskih izdelkov, kakršni so tile tukaj!«
A mojster Jože ne bo odnehal. Delo ga napolnjuje, navdušuje, veseli, našel je smisel svojega prostega časa. Načrtuje nakup nove stružnice, s katero bi šlo laže in hitreje, bolj precizno, lahko bi se lotil tudi bolj zapletenih projektov. In pove, da ima v mislih tudi nekaj lepih intarzij, saj bo zima še dolga.
O ja, mojster Jože se ne da!