Vladka je na učiteljišču spoznala bodočega moža, Franca, ali Frančeka kot so mu rekli ljubkovalno. Bil je celo leto dni mlajši od nje, kar sta zmeraj skrivala, saj je v tistem času veljalo pravilo, da mora biti moški vsaj nekaj let starejši od ženske.
»Franček je zelo lepo pel, imel je čudovit, žameten glas, njegove recitacije na različnih prireditvah so bile nepozabne,« pripoveduje Vladka.
Pove, da je bil zelo zaželen fant, vsa dekleta so metale za njim oči, on pa se je odločil za Vladko tisti trenutek, ko jo je prvič videl.
»Sestajala sva se na skrivaj, saj smo bile dekleta nenehno pod budnim očesom svojih učiteljev. Fantje so imeli več svobode, ki so jo nekateri s pridom izkoriščali. Pri nas doma so nastopili težki časi, oče je obležal, komaj se je še za kaj zmenil. Tretji brat, Lojze, ki je študiral na Poljoprivredno šumarskom fakultetu v Zagrebu, se je odločil, da bo za kakšno leto prekinil študij in se vrnil domov. Nikomur od nas ni bilo do tega, da bi kmetija propadla, čeprav, to pa moram reči, še danes mislim, da je bilo mami vseeno, četudi bi vse skupaj prodala in se preselila k nam, v mesto, ter skrbela za nas, otroke med študijem. Potem je prišel tisti prekleti informbiro, kmete so strli do kosti, pobrali so nam vse, česar starša nista odprodala za naše šolanje. Takrat smo šele spoznali, kako bistro sta ravnala, izobrazbe nam oblast pač ni mogla zapleniti,« pripoveduje Vladka.
S Frančekom sta nekaj let službovala na različnih koncih Slovenije, sicer sta pisala prošnje, da bi na kakšni osnovni šoli, magari podružnični, delala skupaj, žal so se njuni klici na pomoč izgubili neznano kje. Vseeno sta se, ko je bil na poti že prvi otrok, poročila, Vladka je za štiri leta ostala doma, da je skrbela za družino, kajti ni imela nikogar, ki bi ji lahko priskočil na pomoč.
»Zaslužek je bil slab, imela sem vrt, vse, kar je bilo možno, sem pridelovala doma, še milo. Prvi sin je bil hud astmatik, tako da ni bilo misliti, da bi se na jesen, ko so se pričeli napadi, za ped odmaknila od njega. Živeli smo v nekem mansardnem stanovanju, kjer je pozimi mraz silil iz vseh kotov, poleti pa smo bili kuhani od vročine. Bilo je leta 1953, ko se nam je končno nasmehnila sreča. Možev sošolec in dober prijatelj je postal uradnik na šolskem ministrstvu, ne vem sicer, kako mu je uspelo, toda oba z možem sva bila dodeljena na osnovno šolo v bližini mojega rojstnega kraja. Jokala sva od veselja. Prosila sem brata, če lahko stanujeva doma, on je nama rade volje ustregel, a pod pogojem, da sva k sebi vzela drugega brata, tistega, ki je imel psihične težave. Malo me je skrbelo, kako to bo, a se je vse srečno izšlo, saj je bil miren, edinole takrat je tulil in norel vse noči, če je srečal kakšnega odvezanega psa, kajti teh se je zelo bal.«
Na šoli se je Franček zelo hitro vživel, organiziral je sadjarski krožek, starši so pomagali nabaviti nekaj čebeljih panjev, tako da je imel še s tem nemalo veselja. Vladki pa ni šlo vse gladko. Otroci so jo imeli radi, kar pa je šlo v nos eni od kolegic, ki se je, za povrh, zagledala še v njenega moža in jo je na vse načina hotela spraviti s poti.
»To se danes čudno sliši , a takrat so imeli nekateri vso oblast. Spominjam se nekega jutra, v šolo sem prišla premočena do kože in ko sem se slačila,sem rekla nekako takole:ljubi bog, upam, da boš naredil tako, da se bo do konca dneva zjasnilo. Bilo je dovolj, da me je zatožila pri šolskem nadzorniku. Čez kakšen teden se je nepričakovano pojavil na vratih in vse dopoldne je sedel v zadnji klopi ter spremljal moje delo v razredu. Nič ni pomagalo, da sem mu povedala, da smo bili med vojno zavedni, da smo pomagali partizanom. Zagrozil mi je z zaporom, če bom v šoli še kdaj omenjala boga. Moram reči, da me je zelo prestrašil, če bi z možem izgubila službo, je nikoli več ne bi dobila nazaj, ker bi naju črna pika spremljala na vsakem koraku. Prepričana sem, da mu je kolegica, ki me je sovražila, sporočala o vsakem mojem koraku. Nenehen psihičen pritisk pa je botroval odločitvi, da grem še naprej študirat, tako da sem pokojnino dočakala kot srednješolska profesorica,« je svoji pripovedi dala Vladka piko na i.