Nekateri ga izpostavljajo novim in novim izzivom. Že zarana zjutraj tečejo in tečejo ali pa kolesarijo v hrib. Spet drugi pa so tako debeli, da se komaj zavalijo v ležalinik na plaži. Pa so komaj vstali od mize, kjer so se najedli hruha, marmelade itd. Stvar izbire pač, bi lahko rekli. Kako delamo s svojim telesom je res izključno naša izbira. Izgovorov tu ni. Rezultat je na dlani in viden vsem. Sama to razumem predvsem kot izraz volje za življenjem. Se pa za današnjo debelostjo skriva še marsikaj drugega.
Največji krivec za to debelostjo je sladkor in ogljikovi hidrati, s katerimi smo nadomestili maščobe, saj so nas prepričevali, da so te slabe. Sladkor je tudi hruh, makaroni itd. Vse, kar je narejeno iz žitaric. Boste rekli, da je to potrebno jesti. Kdo to pravi? Poslušajte tiste znanstvenike, ki zagotavljajo, da to ni res. Jesti sladkor in ogljikove hidrate (predvsem izdelke iz njih: kruh, makaroni, cmoki in pa sladko sadje ), pomeni stalno bitko s svojim telesom. Ker hujšanje, kot ga reklamirajo, to je štetje kalorij, ni nič drugega, kot stalna bitka s kemičnimi procesi v telesu. In človek se nekje po 50. letu starosti enostavno vda. Preneha se bojevati s svojim telesom. Sprijazni se s težo in z vsem, kar ta teža prinese. Prinese pa le bolezen in betežnost.
Posebno se me dotakne betežnost žensk, posebno tistih po 50. letu starosti, torej po menopavzi. Ta debelost ne pride čez noč. Človek si jo nabira leta in leta in kar na lepem komaj vstane, gre zadihan po stopnicah, se nerad pogleda v ogledalo. Nekateri svoje kilograme opravičujejo in si izmišljajo ne vem kakšne izgovore. Vendar je vsem jasno, da je to le prekrivanje resnice. Človek ne obvladuje svoje želje po hrani in svojega življenjskega sloga. Ujet je v stalen krog hranjenja in pa sedenja pred televizorjem. Počasi, počasi, iz leta v leto bolj.
Pa ni potrebno, da je tako. Željo po neprestanem hranjenju lahko učinkovito obvladujemo z metodo vmesnega postenja. Bistvo tega je, da prenehamo jesti sladkor. Brezkompromisno prenehamo. Sladkor je kot droga. Po njem se počutimo veselo, umiri nas. Vendar le krajši čas. Ko evforija mine, pa smo potrti in zopet iščemo hrano. Za energetske potrebe telesa (kot neke vrste gorivo), jejmo raje maščobe, zdrave maščobe. Sladkor pa črtajmo iz prehrane. Tudi sladko sadje, saj ga količinsko ne obvladujemo več.
Pa še to je dobro vedeti: danes je hrana postala industrija. Njej interes pa je dobiček, zato morate čim več jesti. Ste videli ekonomske analize panog? Katera panoga ustvarja največji dobiček? Trgovine s hrano. Se čuditite, da jih je na lepem toliko? Se čudite, da je na TV toliko reklam za hrano? Reklame za hrano, ki naj bi bila osnovna kategorija za preživetje in ne predmet komercialnega manipuliranja. Včasih nam je zadoščala ena trgovina, pa še ta je bila odprta le do sobote, do 14. ure, v nedeljah pa zaprta. Smo bili lačni? Nismo bili lačni. Bili pa smo bolj vitki in zdravi.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.