Dana je januarja obiskala pulmologa, s katerim se dobro razume. Načela je tale pogovor: "Doktor, na Kitajskem je hudo nalezljiv korona virus. Se ga bom morala bati?"
"Saj ne bo prišel do nas. A veste, kako daleč je Kitajska!"
*
Marec. Korona se je prek Italije razpasla do nas. Zajezitveni ukrepi so nas spravili skoraj v vojno stanje in obup.
"Počutim se kot v času okupacije," mi je potožila 80-letna učiteljica Olga.
Kako pa mi?
Geodetska uprava stresa šale na ta račun:"Ljudje, priporočamo gibanje, sicer vas bomo prišteli med nepremičnine."
Stanovanja so počiščena, kuha boljša, ker je več časa, v nabavo pa nam hodijo prostovoljci.
Smo namreč starejši, pulmološki in srčni bolniki ter kot taki v posebni, rizični skupini prebivalstva. Saj hodimo po hostah, a zaradi omejitve na svojo občino znamo vse potke že na pamet. Naveličanost in dolgčas se stopnjujeta še zato, ker se ne smemo družiti z drugimi ljudmi, smo v osami, zaprti v sobe svojega doma. Ceste so prazne, tako da se po eni od kočevskih že sprehaja narava iz gozda – pravi pravcati jelen!
*
April. Trda prede tudi pisateljem in založnikom, kjer ne poteka vse gladko. Oziroma ni nič gladko. Časi se težki, da ne rečem mrtvi! Založnik je obljubil, da bo izdal tudi mojo tretjo knjigo, toda samo pod pogojem, »če in ko Bog da« - ga navajam dobesedno. Ni mu namreč še uspelo plasirati mojih prvih dveh v knjižnice in druge ustanove, kajti te so za nedoločen čas zaprle svoja vrata! Torej sem na čakanju, knjige mi pa nastajajo kot po tekočem traku: Vsaka dva meseca ena! Bom sploh dočakala izid vseh???
Problem je tudi s poravnavo dolga za knjige. Kakih dvajset mi jih je namreč uspelo prodati, toda denar? Še najboljše izkušnje so s tistimi, ki uporabljajo plačilo na klik. Drugi se bojijo iti na banko ali pošto zaradi covida-19, kot se uradno imenuje ta virus.
Pa sem se domislila, da lahko denar vložijo v kuverto, to pa vržejo v prvi nabiralnik. Toda tudi tu ni šlo brez zapletov: Ni časa, volje ne znamke ne gotovine! Sem se morala skoraj spreti, da sem prišla na svoj račun! Tri so mi ostale še dolžne, kar zavlačujejo s plačilom, čeprav ga obljubljajo. Narobe svet!
Skoraj moledujem za svoj težko prislužen denar! Upam, da se to skoraj vojno stanje kmalu konča, da se spet snidemo s svojci, začnemo normalno poslovati in se ne najedamo zaradi takih malenkosti, kot je plačilo knjige!