Služba za socialne zadeve UKC Ljubljana nima spektakularnega vhoda in nima spektakularnega renomeja, a brez nje bi marsikateri pacient po končanem zdravljenju preprosto obstal v praznem prostoru – med bolnišničnim hodnikom in domom, ki ga (še) nima.
Z zdravniki, medicinskimi sestrami, patronažno službo, centri za socialno delo in domovi za starejše so socialne delavke vsak dan vpete v mrežo telefonskih klicev, elektronskih sporočil in kriznih pogovorov. Vključijo se, ko postane jasno, da pacient ne bo mogel vstati in se vrniti domov oziroma v okolje, v katerem je bival pred sprejemom v bolnišnico.
»Naš vsakdan je načrtovanje odpusta tam, kjer odpust sploh ni samoumeven,« pravijo. To so ljudje, ki so čez noč postali nepokretni, ostali brez socialne mreže ali živijo v razmerah, kjer je varna vrnitev domov skoraj nemogoča.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev
30 do 40 ljudi na mesec – in premalo postelj
Če številke prevedemo v obraze: samo UKC Ljubljana bi potreboval približno 30 do 40 mest v domovih na mesec za ljudi, ki po zdravljenju ne morejo domov. To so pacienti, ki doma nimajo dovolj pomoči, svojci ne zmorejo 24-urne nege, ali pa svojcev ali doma sploh nimajo.
Že dalj časa je teh postelj premalo. Že dalj časa se težko najde prosto mesto v domu starejših. In to v sistemu, v katerem so domovi v celoti sprejemali “po starem” – po Zakonu o socialnem varstvu.
Zdaj pa prihaja nova realnost: domovi bodo lahko kar 80 % postelj namenili uporabnikom s pravicami iz dolgotrajne oskrbe, le 20 % pa naj bi jih ostalo za “stari” sistem. »Če se bodo domovi odločili, da po starem praktično ne bodo več sprejemali, bo teh 20 % na papirju, v resnici pa bo za sprejeme iz bolnišnice še manj mest,« pravijo socialne delavke.
Dolgotrajna oskrba na papirju – in bolnik, ki je včeraj še hodil
Sistem dolgotrajne oskrbe je po definiciji namenjen ljudem, ki že dalj časa potrebujejo pomoč pri osnovnih opravilih. Kronična stanja, napredujoče bolezni, invalidnost. V teoriji je to logično: gre za načrtovan, strukturiran sistem.
Toda v UKC Ljubljana – in v drugih bolnišnicah – se vsak dan dogaja nekaj drugega. Na primer: človek gre zjutraj v službo, se poškoduje v prometni nesreči, je sprejet v bolnišnico in po zaključenem bolnišničnem zdravljenju potrebuje pomoč. Neka gospa pade doma, si zlomi kolk in postane odvisna od pomoči pri skoraj vsem. Drugi doživi možgansko kap in se mu življenje v enem popoldnevu popolnoma obrne.
Ti ljudje dolgotrajne oskrbe ne »potrebujejo počasi«. Potreba pride čez noč. In prav ta skupina je danes realnost bolnišničnih oddelkov. »Sistem dolgotrajne oskrbe vstopa na področje, ki trenutno rešuje zelo akutne, nenadne stiske. Tiste, ki se zgodijo iz danes na jutri,« opozarjajo socialne delavke.
Preberite tudi: 1. december: dan, ko oskrba postane pravica – a sistem še ni pripravljen
Ko zakon zahteva odločbo, človek pa posteljo – zdaj
Da bi nekoga sprejeli v dom po sistemu dolgotrajne oskrbe, mora biti vložena vloga in izdana odločba. Pred tem mora komisija človeka obiskati na domu. Kar je na papirju tudi logično – oceniti je treba dejansko stanje.
Toda kaj, če človek doma sploh več ne more biti? Kaj, če leži v bolnišnici in je jasno, da okolje ni primerno, da bi se tja vrnil? Komisija nima podlage, da bi ga pregledala v bolnišnici, zakon tega ne predvideva.
Rezultat? Čas beži, bolnišnična postelja ostaja zasedena, čakalne vrste na urgenci se podaljšujejo. »Mi bomo morali pacienta nekam namestiti. Dom bo morda čakal na odločbo? Komisija bo čakala, kdaj bo lahko prišla k njemu na dom. In »nekje vmes« bo taisti pacient, ki pravzaprav bolnišničnega zdravljenja ne potrebuje več, še vedno ležal v bolnišnici,« pravijo socialne delavke.
Odpusti, ki se »zataknejo«
O težavah na urgencah poslušamo pogosto: polne čakalnice, pacienti na hodnikih, internistični oddelki, ki pokajo po šivih. Socialne delavke pa opozarjajo na manj viden del problema – na odpuste, ki jih ni možno uskladiti s predvideno časovnico zaključenega zdravljenja v določenem bolnišničnem oddelku.
»Pred leti je bilo razmerje med kirurškimi in internističnimi pacienti v socialni obravnavi približno enako. Zdaj pa je internističnih bistveno več,« povedo. Internistični pacienti so starejši, s kroničnimi boleznimi, večkrat tudi socialno ranljivejši.
Ko ti ljudje ostajajo v bolnišnici samo zato, ker nimajo kam, se začne val, ki narašča: na oddelkih ni prostih postelj za nove paciente, zato le-ti ostajajo v prostorih Urgence. Dolgotrajna oskrba, ki naj bi razbremenila sistem, lahko tako vsaj v začetni fazi paradoksalno povzroči še večje zastoje.
Negovalne bolnišnice – lep izraz za nekaj, česar ni dovolj
Ob težavah z domovi se v javnosti pogosto omenjajo negovalne bolnišnice. Kot nekakšen rešilni čoln: pacient ne bo več v klasični bolnišnici, ampak v “negovalni”. Socialne delavke ob tem le zavzdihnejo.
V resnici je negovalnih kapacitet zelo malo. Malo več postelj je v Sežani, drugače pa jih je nekaj v Ljubljani, v Brežicah, v Trbovljah, v Topolšici, v Novem mestu, na Ptuju, v Slovenj Gradcu, v Murski Soboti – pa še te so namenjene predvsem pacientom matičnih bolnišnic. Negovalni oddelki znotraj bolnišnic nimajo odprtih vrat za vse. Namenjeni so njihovim pacientom, ne pa temu, da bi razreševali stiske drugih bolnišnic.
Dom, ki se zapre, ko se vrata “odprejo” v novi sistem
Po novem zakonu naj bi domovi 80 % ležišč namenili uporabnikom z odločbo o dolgotrajni oskrbi, 20 % pa bi ostalo za sprejeme po starem sistemu. Te številke so videti relativno varne – dokler ne pomisliš, da se bodo domovi verjetno odločali po logiki: koga se bolj “splača” sprejeti.
»Nekateri domovi napovedujejo strogo preusmeritev v novi sistem, nekateri še kolebajo. Odločitve se zdijo različne od doma do doma.«
In še ena past: sistem dolgotrajne oskrbe ni predviden za ljudi, ki so formalno še »preveč samostojni«, čeprav živijo v težkih razmerah – recimo ostarela gospa, ki živi na vasi, sama v starejši hiši s pečjo na drva in brez bližnjih. Tistih 20 % postelj bo moralo zadostovati tudi za takšne, ki ne izpolnjujejo kriterijev za prvo kategorijo dolgotrajne oskrbe, pa vendar doma ne zmorejo več.
Sistem, ki jemlje iz obstoječega, ne pa širi
Dolgotrajno oskrbo bi logično pričakovali kot nekaj, kar bo razširilo mrežo storitev, dodalo postelje, kader, čas. A socialne delavke opozarjajo na paradoks: sistem se v resnici v velikem delu “zajeda” v že obstoječe kapacitete.
Domovi ne dobijo čudežno več postelj. Izvajalci pomoči na domu ne dobijo čez noč dvajset novih zaposlenih. Negovalne bolnišnice se ne podvojijo. Edino, kar je v tem trenutku jasno, je obljuba, da bo za uporabnike nekaj storitev cenejših.
»Cenejše, če boš do pravice sploh prišel,« dodajo.
Preberite tudi: Kako se s sistemom dolgotrajne oskrbe spoprijemajo na vstopnih točkah v centrih za socialno delo
Med ministrstvom, domovi in resničnimi ljudmi
Socialne delavke iz UKC Ljubljana so o svojih pomislekih govorile že večkrat: na posvetih, strokovnih srečanjih, v dopisih. Opozarjale so, da bo dolgotrajna oskrba, taka kot je zastavljena, močno posegla v področje, ki danes rešuje najtežje stiske – bolnišnice in domove za starejše.
Odgovor, ki so ga pogosto slišale, je bil: »To bomo sproti reševali.«
Na okroglih mizah so predstavniki ministrstva govorili o solidarnosti, sočutju, pomembnosti sistema. Na terenu pa ostajajo strokovni delavci, ki bodo 1. decembra in vse dni potem dvigovali telefone svojcev, jim razlagali nove pravice in skupaj z njimi iskali prosto posteljo, ki je morda sploh ne bo.
»Ne pričakujemo, da bo sistem čez noč popoln. Vemo, da so spremembe potrebne. Ampak občutek imamo, da smo v tem trenutku brez jasnih navodil in brez sogovornika, ki bi rekel: slišimo vas, iščemo rešitve skupaj,« priznajo.
Dolgotrajna oskrba: med naslovom zakona in človekom v postelji
Ko bo novi sistem v celoti zaživel, se ne bo začel v Uradnem listu ali na tiskovni konferenci. Začel se bo tudi v eni konkretni sobi UKC Ljubljana, kjer bo socialna delavka pristopila k postelji pacienta, pri katerem je iz medicinskega vidika zdravljenje zaključeno, domov pa ne more.
Tam se dolgotrajna oskrba ne bo imenovala po členu zakona. Imenovala se bo po vprašanju: kdo bo z njim danes, kdo jutri, kdo čez tri mesece? In kdo bo vmes poskrbel, da bolnišnična postelja ne bo edini kraj, kjer je še dobrodošel.
»Pozdravljamo vsako spremembo, ki bo ljudem prinesla več varnosti,« pravijo socialne delavke. »A hkrati želimo, da bi zakon bolj videl to, kar vidimo me vsak dan: da se življenje ne prilagaja sistemu, ampak se mora sistem učiti prilagajati življenju.«
Vprašanja in pomisleke, ki so jih v tej pripovedi izpostavile socialne delavke Službe za socialne zadeve UKC Ljubljana, smo naslovili na Ministrstvo za solidarno prihodnost; njihove odgovore bomo objavili takoj, ko jih prejmemo.
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.