Živim v manjšem kraju, kjer imamo tri miniaturne trgovinice, ki niti na daleč ne spominjajo na mega markete.
Tega sem zelo vesela!
Večja ko je trgovina, kjer nakupujemo, večjo praznino prinaša naši denarnici.
Da o času, ki ga zapravimo med kilometrskimi policami niti ne govorim.
V marketu, kjer običajno nakupujem, imajo vse, kar potrebujem: domače kislo mleko, skuto in navadno mleko, domače rezance in domačo moko(belo, črno, ajdovo, pirino).
Na policah je dovolj izbire med ajdovo kašo, polento, ovsenimi kosmiči, proseno kašo, rižem in različnimi semeni, ki jih potrebujem za zajtrk ali pri peki kruha.
Domač kis kupim pri Maticu na Hotavljah, olje, ki mora biti olivno, pa kakor kje. ''Trgovinski'' kis dodajam pomivalnemu stroju pri zadnjem izpiranju, uporabljam ga tudi namesto balzama za lase in namesto mehčalca za perilo.
V shrambi imam zmeraj kakšno rezervo orehov - človek pač nikoli ne ve, kdaj zarjove klic po sladkem. Obvezno tudi vanilijev sladkor, pecilni prašek. Soda bikarbona. Rum.
Na delikatesi, ki ni razkošna, imajo zmeraj na voljo sir, ki ga imamo radi. Zraven je tudi mesnica, kjer se dobi vse.
V hladilniku čaka name maslo, tudi kokosovo, ki ga uporabljam za cvrtje. Kvas. Mladi sir. Malo naprej je polica s kosmiči vseh vrst. Ni vrag, da vsaj kakšni ne bi padli v oči. Sledi polica s kapučinom, donatom. Malo naprej je sadje. Če se le da, ne kupujem sezonskega, ker vem, da je ''dozorel'' v hladilnicah. Običajno si postrežem še s kakšnim zavitkom suhih krhljev, tudi brusnic. Tudi rozine ne smejo manjkati v ''špajzi''.
Krompir dobimo pri kmetu, jajca tudi, gobe naberem sama, slive za marmelado grem iskat na Vrsnik, če bog da normalno letino. Med mi bo prinesla prijateljica! Zelenjava, maline, robidnice, jagode … rastejo na vrtu. Jabolka tudi.
In to je - približno to. Če se le da, je hrana v shrambi ali v predalih zmeraj na istem mestu.
Še to: nakupovalna središča si zmeraj predstavljam kot prijetnega, dobrikajočega se moškega z namazanim jezikom, ki piha na dušo ter mehča kolena, ter nikoli ne misli resno tistega, o čemer govori.
»Kuham rada, a pogosto me prav pomanjkanje idej o tem, kaj skuhati, spravlja ob živce. Recepti, ki jih najdem v knjigah, morebiti tudi revijah, so pogosto zelo komplicirani in zahtevajo veliko časa. Jaz ga pa nimam. Ko vidim, da moram tehtati in paziti na količino, obrnem list in me ne zanima več.
Ljubim preproste recepte iz prakse. Vsakdanje. Za takšne jedi, ki teknejo …«
Naši ambasadorki Mileni Miklavčič se lahko pridružite tudi v Facebook skupini TUKAJ.