Do tega spoznanja še posebej radi pridemo, ko otroci odidejo od doma. Takrat se pogosto začnemo spraševati, kaj pa zdaj. Kako ponovno spoznati partnerja in vzpostaviti ljubeč odnos?
Na svetovanjih opažam, da v primerih, ko ima eden od partnerjev občutek, da se je partnerski odnos ohladil, običajno od drugega pričakuje, da bo naredil nekaj, da se ta ponovno vzpostavi. Običajno ta pričakovanja seveda niso izpolnjena in takrat se začne nerganje, pritoževanje, pa tudi obtoževanje, vse z namenom, da drugega pripravimo do tega, da začne »delati na odnosu«, kot radi rečemo. Pri tem večinoma izhajamo iz razumevanja odnosa kot nečesa, v kar 50 odstotkov vložim jaz, 50 pa ti. Odnos je torej nekaj, za kar delava oba. Takšno razumevanje in vedenje, ki ga v skladu z njim izbiramo, pa običajno vodi v ravno obratno smer od želene – v še globlji prepad.
Če smo pri sebi prepoznali, da si s partnerjem nismo več tako blizu, kot smo si bili, da ga pravzaprav ne poznamo več, tako kot bi si želeli, kaj nas ovira, da ne naredimo koraka v smeri ponovnega zbliževanja? Partner? Dvomim. Če si želim biti z nekom blizu, mi tega ne more nihče preprečiti. Verjamem namreč, da smo si lahko blizu tudi z nekom, ki ga fizično niti ni v naši bližini; občutek bližine je stvar našega razmišljanja, ne fizične bližine.
Predstavljajte si, da se vaš otrok preseli v drugi kraj ali celo drugo državo in ga nekaj časa ne vidite, morda niti nimate drugih stikov z njim. Pa se vendarle vsak dan spomnite nanj, mu v mislih pošljete pozdrav, se spominjate različnih doživetij iz otroštva in se pogovarjate o njem, drugim ponosno razlagate o njihovih dosežkih, morda zmolite kakšno molitev zanj, ga pogrešate ipd. Vse to so načini, na katere ohranjate bližino z njim.
Ali bomo počeli zgoraj navedene stvari ali pa razmišljali o tem, kako je naš »mulc« nehvaležen, ker nam ne nameni niti telefonskega klica kljub vsemu, kar smo storili zanj, je seveda odvisno od nas. Oziroma bolje rečeno od tega, kar verjamemo, da je odnos. Je nekaj, kar je le naše in vanj lahko svojih 100 odstotkov vlagamo vedno in povsod, pri čemer nas ne more ovirati nihče, ali pa vložimo svojih 50 odstotkov in čakamo, da enako stori tudi drugi.
Če se torej vrnem k naslovnemu vprašanju – kaj storiti, ko prepoznam, da sva se s partnerjem oddaljila – ne morem mimo tega, da vprašam, kaj vam preprečuje, da bi naredili korake v smeri ponovnega spoznavanja in zbliževanja. Če boste rekli, da partner, si prosim ponovno preberite prejšnja dva odstavka. Če pa menite, da ovir ni, potem berite naprej, saj boste našli nekaj idej, s katerimi si boste pomagali ponovno obuditi občutek bližine s partnerjem.
Menim, da je najboljši recept tale: kar želite (ali morda pričakujete), da bo za zbliževanje naredil partner, naredite vi. Razmišljate, kako sta si včasih privoščila romantično večerjo v dvoje? Ni problema, organizirajte jo in ga povabite. Obujate spomine na prve zmenke in razmišljate, kako je bilo lepo? Povabite ga na zmenek, morda točno na tisti kraj, kjer sta se spoznala. Spomnite se skupnih doživetij, zabavnih druženj in smešnih prigod. Spomnite se, čemu ste se sploh odločili, da ga izberete za življenjskega sopotnika in očeta/mater svojih otrok. Katere kvalitete ste pri njem/njej občudovali in cenili?
A ključno pri vsem tem je, in tega ne morem dovolj poudariti, da se zavedamo, da vse to počnemo, ker si mi želimo povezanosti z njim. To, kar počnemo, torej v resnici delamo zase in ne kot uslugo partnerju. Če bomo razmišljali tako, potem bodo naša dejanja hitro pogojena s pričakovanji do partnerja in kadar bom prepoznali, da ta niso uresničena, se bomo ponovno zatekli k negodovanju in pritoževanju in si tako onemogočali povezanost s partnerjem. In ne pozabimo – če želim biti z nekom povezana, mi tega nihče ne more preprečiti, in če želim nekoga imeti rada, prav tako ne.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.