Obžalovanje in krivda pa nas ne spremljata le ob 1. novembru, ampak tudi ob razhodih. Takrat se v trenutku spomnimo le lepih dogodkov, znamo našteti tisoč in eno kvaliteto osebe, ki je odšla, in kar naenkrat se zavemo, kaj vse smo pri njej cenili in kako hudo nam je, da ni več z nami.
Takrat se zavemo, kako smo se pogosto prerekali o nepomembnih stvareh in se začnemo spraševati, čemu nismo tega časa namenili čemu drugemu. Takrat se tudi zavemo, da smo bili včasih res pikolovski in da smo ob tem povezanost z osebo postavili na stranski tir.
Potreba po ljubezni in pripadnosti ter potreba po moči sta dve od osnovnih človeških potreb. V začetku, ko osebo šele spoznavamo, dajemo prednost potrebi po ljubezni in pripadnosti. Zavestno delamo vse tisto, kar verjamemo, da nas bo zbližalo – se pogovarjamo, poslušamo, občudujemo drug drugega, se navdušujemo drug nad drugim in na sploh se nam zdi, da je naš sogovornik krasna oseba. A po določenem času v ospredje pride potreba po moči. Takrat ne poslušamo več, da bi slišali, temveč hočemo podati argumente, s katerimi bomo dokazali, da imamo prav. To dokazovanje se sprevrže v igro moči, v kateri pa kratki konec potegneva oba, saj se zapletava v nove in nove konflikte, medtem pa popolnoma pozabiva na odnos.
To je zgodba, ki je očitna v marsikaterem partnerskem razmerju. Hkrati se s tem lahko poistoveti marsikdo od tistih, ki ga na dan mrtvih prevevata obžalovanje in krivda.
Dr. Wayne Dyer pravi: »Ko lahko izbirate med tem, da imate prav in med prijaznostjo, izberite prijaznost.« Kako čudovita misel, predvsem pa pravo vodilo za to, da čas, namenjen ljudem, ki so za nas pomembni, spremenimo v lepo doživetje. Ko izbiramo med povezanostjo in dokazovanjem, kdo ima prav, izberimo povezanost.
Ko se zalotimo, da želimo nekomu na vsak način dokazati, da imamo prav, se vprašajmo, kaj bomo pravzaprav s tem pridobili. Kaj bomo pridobili, če nekomu dokažemo, da se moti? Občutek moči, večvrednosti, občutek, da smo boljši kot on? Morda verjamemo, da vemo, kaj je dobro za drugo osebo, kaj potrebuje, in zato vztrajamo pri dokazovanju? Res lahko mi vemo, kaj je dobro za drugega, ko pa, če smo čisto iskreni, včasih niti zase ne znamo presoditi, kaj potrebujemo? Dvomim.
Pa tudi vprašanje, kako bo naše dokazovanje vplivalo na povezanost s to osebo, je na mestu. Bomo s tem poglobili povezanost? Verjamem, da bolj ne kot ja. In če je tako, kaj torej lahko naredimo, da bomo poglobili povezanost z dotično osebo, da bomo povečali možnost, da se drug ob drugem počutimo dobro? Kajti to bodo trenutki, ki se jih bomo spominjali, ko osebe ne bo več z nami. In to bodo trenutki, ko bomo svoja dejanja obžalovali ali pa se s hvaležnostjo ozrli na preteklosti in iskreno lahko rekli: »Hvala za čas, ki sva ga delila. Lepo je bilo.«
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.