Milka je potem odšla domov, in minilo je kar nekaj dni, preden je spet našla čas, da se pridruži svojim prijateljem na sedežu upokojenskega društva.
Vmes sta šla z Rokom dvakrat na kavo, enkrat sta se zapeljala do Snovika, na kopanje.
»Ko me je videl v kopalkah, mi je rekel, da sem mu všeč, ker nisem taka trska kot je bila njegova žena. Potem sva se pričela pogovarjati o njem, pa o življenju, ki ga je imel. Kljub temu, da sem ves čas živela zelo preprosto, neuko pravzaprav, saj nisem izobražena in ne vem dosti, sem iz njegovih besed ugotavljala, da pa sem v praksi veliko boljša kot je bila njegova in še marsikatera druga. Znam dobro kuhati, veliko vem o sadju, zelenjavi, vrtu, zdravju, saj sem o tem brala, včasih sem šla tudi na kakšno predavanje ali tečaj. Rok je bil zelo žalosten, ko je govoril, da se je najedel samo takrat, ko je šel jest v kakšno restavracijo, ker se žena ni dobro znašla v kuhinji. Zelo spontano sem ga povabila, naj se mi kdaj pridruži na kosilu pri meni doma in to je že naslednji dan z veseljem naredil. A ne bodi vrag, ravno sredi kosila sva bila, ko me pokliče Klara, če se lahko prikaže na obisk, pa ji po resnici povem, da raje malo pozneje, ker sva z Rokom ravno pri jedi..,« pripoveduje Milka.
Posledice svoje odkritosrčnosti in resnicoljubnosti pa je občutila ob prvem obisku stare druščine. Že ko je stopila v sobo, se ji je zdelo čudno, saj so se vsi hihitali in gledali stran, muzali so se, ko je stopila korak naprej, sploh ni vedela, pri čem je.
»Iz posameznih drobcev njihovih potuhnjenih pripomb sem hitro ugotovila, da jim je Klara o meni povedala vse, kar sem ji zaupala. A je moje besede zelo prilagodila in spremenila, tako da sem bila zato videti kot kakšna tepka. Žal mi je bilo, da sem se prisedla, mar bi se kar obrnila in odšla! Komaj sem zadrževala jok, saj so se tisti, ki so sedeli okoli Klare pričeli glasno norčevati iz mene. In za največjo grozo je poskrbela Klara sama, ko je dejala, da se mečem za Rokom, kateri je menda njej zaupno povedal, da se z menoj druži samo zato, da kaj dobrega poje. Ob teh besedah sem vstala, nekaj žensk me je sicer vleklo za rokav, češ, da je vse skupaj šala, da nihče ni nič hudega mislil, a meni se ni zdelo tako. Lepo sem se vsem zahvalila za družbo in odšla. Odhod ni bil prav nič dostojanstven, saj me je ravno tisti dan zelo bolelo v kolku in sem še bolj šepala kot sicer…«
Doma se je jokala, kaj bi počela drugega? V silni želji, da si najde družbo, jo je že prvič zelo opeklo. O tem, kar se ji je zgodilo, je povedala hčerki, zaupala ji je tudi srečanja z Rokom.
»Moja hči je zelo praktična in brez dlake na jeziku. Odkrito mi je rekla, da bi se res zgodil čudež, če bi se nek moški, ki je bil vrsto let ravnatelj na srednji šoli, želel družiti z žensko, ki ima samo osnovno šolo. Njene besede so me sicer zelo zabolele, vendar ji nisem ugovarjala. Vseeno mi je bilo laže, saj mi je obljubila, da pride za mesec dni na obisk in to takoj po novem letu,« je z veliko prijaznimi besedami opisala svetlo lučko, ki ji jo je hči prižgala v tistem pogovoru.
Nekateri ljudje zelo radi prenašajo ''novice'' in tako se je našla ena, ki je, ''pod zaupno'', Milki povedala ''marsikaj'' o Klari. Najprej, seveda, to, da so se vse ''čudile'', ko so videle, kako se je Milka nanjo navezala. One so pač vedele, da je ''Klara svojega denarja vredna'', da misli, da je edina, ki je, kljub starosti, dobro ohranjena in zato tudi edina primerna, da moški nanjo mečejo oči. A nobenega ne more za večno obdržati, to se jim je zdelo pa čudno. Milka je še slišala, da so podobno usodo kot je bila njena, doživele pred njo že druge, kar pa ji ni bilo niti malo v tolažbo.
»Nekoč, ko sva se s hčerko sprehajali po centru mesta, sva naleteli na Roka in na neko žensko, ki se ga je držala pod pazduho. Nečemu sta se smejala, ko sta šla mimo naju, on se je naredil, kot da me ne vidi, oziroma, kot da me ne pozna. Kljub vsemu klevetanju, ki mi je prišlo na ušesa, sem ugotovila, da je vsaj v tem primeru imela Klara prav.«
Z Milkino hčerko se že dolgo poznava in predlagala sem ji, naj mami pomaga po preizkušenem receptu: v bloku, v katerem živi, je namreč tudi precej starejših. Z njimi sta navezali stike tako, da sta jih povabili na kavo in kot kaže, so tisti, ki so prišli, imeli srečo, saj so že prvič ugotovili, da bi znali biti zanimiva družba. Upamo, da bo tako in da bo tudi osamljenost počasi izginila. Pri vseh.