Bilo si leto omejitev in iskanja novega načina delovanja. Bilo si leto številnih vprašanj, dvomov, preizkušenj. Bilo si tudi leto, ko smo nekateri dobili tisto, kar smo si na skrivaj želeli – čas zase, čas za svojo družino, čas podaljšanih počitnic in dopustov. Drugi so dobili tisto, česar si verjetno niso želeli – obilico dodatnih delovnih ur, preživetih v zahtevnih delovnih pogojih.
Bilo si leto, v katerem smo, po mojem mnenju, ljudje pokazali, katerega volka smo do zdaj hranili. Na eni strani volka strahu, škodoželjnosti, nestrpnosti, neobrzdane jeze in neargumentirane kritike. Na drugi strani pa volka dobrote, srčnosti, darežljivosti. Še enkrat znova smo dokazali, da znamo, zmoremo in predvsem želimo hraniti tudi tega. Če sem v letu 2020 za kaj hvaležna, sem hvaležna za spoznanje, kako veliko dobrote ljudje še vedno premoremo zahtevnim časom navkljub.
Bilo si leto, ki je bilo za marsikoga tudi leto priložnosti. Nastajala so nova podjetja, nove poslovne priložnosti, razvijali so se novi produkti, mnoga podjetja so spremenila svoj način delovanja in bodo, upam, prednosti novega načina delovanja s pridom uporabljala tudi v prihajajočih letih.
Bilo si leto, v katerem sem se opomnila, da mi je bilo kljub rednemu prakticiranju hvaležnosti, marsikaj še vedno čisto preveč samoumevnega – prehod med občinami in regijami na primer, pa druženje z družino, kadarkoli se mi je zahotelo, in praznovanje rojstnih dni, dopusti na morju, sprehodi po decembrsko okrašenem mestu, življenje brez mask, nakup številnih dobrin v trgovinah, obisk frizerja ali planinske koče.
Bilo si leto, ki si bilo tako zelo drugačno od tega, kar sem pričakovala, leto, v katerem sem morala korenito spremeniti svoje načrte. Minilo si hitro, verjetno prav zaradi vsega dogajanja, ki sem ga na trenutke kar težko sprejemala.
Bilo si leto številnih sprememb, ne le v zunanjem, temveč tudi v mojem notranjem svetu. Spoznala sem, da sem na nekaterih področjih delala račune brez krčmarja, da nekatere moje želje niso bile realne, a tudi, da se z novo nastalimi situacijami zmorem uskladiti, pa čeprav z nekaj jeze in prepiranjem z Univerzumom o tem, da življenje ni pošteno. Hvaležna sem za to spoznanje.
Bilo si leto, v katerem sem si še enkrat znova potrdila, kako pomembno je imeti vero. Za nekatere je to vera v Boga, vera v neko višje dobro, za druge vera vase in v Življenje. Hvaležna sem, da si bilo leto, ko sem v sebi ponovno prebudila vero v dobroto ljudi.
Kdo ve, kaj bo prineslo leto 2021? Kdo ve, kaj dobrega bo vsak izmed nas iz leta 2020 prenesel v leto, ki prihaja? Kdo ve, katera spoznanja letošnjega leta bomo s pridom uporabili v naslednjem letu? Ob tem se spomnim na misel avtorice C. JoyBell C., ki pravi: »Ne smemo se bati sprememb. V ribniku, v katerem smo, se morda počutimo zelo varno, a če se nikoli ne bomo odpravili iz njega, ne bomo nikoli vedeli, da obstaja nekaj takega, kot je ocean.«
Morda je bilo leto 2020 leto, v katerem smo spoznali, da iz varnega ribnika lahko skočimo tudi v ocean. Morda smo imeli na trenutke celo občutek, da smo bili v ocean potisnjeni, ne da bi nas kdo vprašal, če si tega sploh želimo. In morda je prav ta potisk tisto, kar smo potrebovali. Kajti roko na srce, če bi nas kdo vprašal, ali si tega želimo, bi mnogi odgovorili, da ne, in bi se s tem odpovedali številnim priložnostim, ki na nas čakajo v oceanu. Kdo ve, morda pa bo prav leto 2021 tisto, ko bomo te priložnosti zmogli prepoznati, sprejeti in jih tudi izkoristiti ter čez eno leto reči: »Še dobro, da je bilo leto 2020 takšno, kot je bilo.« Kdo ve.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu boste našli tukaj in tukaj