Buda je rekel: »Mir pride od znotraj, ne iščite ga zunaj.« A večinoma ga iščemo prav tam – zunaj. Iščemo ga v drugih ljudeh, v materialnih dobrinah, v denarju in še kje, a ga redno ali skoraj nikoli ne najdemo. Razmišljamo, da bo notranji mir prišel takrat, ko bo v našem življenju vse tako, kot si želimo, tako, kot verjamemo, da mora biti. A pričakovati to je še kako nerealno.
Nikoli ne bo vse tako, kot si želimo. Delček nas namreč še vedno verjame, da takšni, kot smo, nismo dovolj, zato se nenehno primerjamo z drugimi in se opominjamo, kaj vse nam še manjka. Nove in nove želje se tako v nas porajajo kot po tekočem traku. Ko uresničimo eno, se pojavijo tri druge, po katerih močno hrepenimo in si s tem ustvarjamo nemir.
Drugi razlog, zakaj nikoli ne bo vse tako, kot si želimo mi, pa je, da se ljudje, ki nas obdajajo, nikoli ne bodo v celoti obnašali tako, kot mislimo, da bi se morali. Tako bomo nenehno stremeli k temu, da bi se spremenili, in to morda celo poskušali doseči. Pričakovati torej, da bomo notranji mir dosegli po tej poti, je utopija.
Verjamem v to, kar je rekel Buda. Notranji mir je nekaj, kar lahko pride le iz nas. Razumem ga kot nenavezanost na želje, kot sprejemanje tega, kar je, kot pomirjenost s tem, kar je. To ne pomeni, da smo vdani v usodo. Daleč od tega. Ko smo vdani v usodo, sprejmemo vlogo žrtve, sprejmemo, da z našim življenjem upravlja nekdo drug, mi pa smo le nemočne lutke, ki opazujemo življenje, ki se nam dogaja.
Naša vloga v življenje je proaktivna. To pomeni, da vedno izbiramo, kako bomo delovali – lahko delujemo v skladu s tem, da notranji mir izhaja iz zunanjih okoliščin, in iščemo načine, da te okoliščine uskladimo s svojimi pričakovanji, ali pa v skladu z razumevanjem, da notranji mir izhaja iz nas, in iščemo načine, da se uskladimo z okoliščinami. Bistvena razlika med enim in drugim načinom delovanja je, da v prvem primeru okoliščin ne sprejmemo in delujemo z namenom, da bi jih spremenili, v drugem pa okoliščine sprejmemo in iščemo načine, kako spremeniti sebe, da bi v danih okoliščinah lahko skrbeli zase.
»Notranji mir se prične v trenutku, ko se odločite, da druge osebe ali dogodki nimajo nadzora nad vašimi čustvi,« pravi čudovita misel tibetanske budistke Peme Chodron, ki lepo ponazori moje razumevanje notranjega miru.
Notranji mir je stanje zaupanja vase, v svojo notranjo sposobnost, da lahko v vsakem trenutku naredim vse, kar znam in zmorem ter tako poskrbim zase. Je tudi zaupanje v svojo pripravljenost na nenehno učenje in rast, zaupanje v svojo sposobnost nenehnega usklajevanja oz. prilagajanja zunanjim okoliščinam. Razumem ga tudi kot zaupanje v smiselnost svojega obstoja na Zemlji, v smiselnost preteklih izkušenj, zaradi katerih sem danes to, kar sem, in v smiselnost sedanjih izkušenj, ki mi morda včasih na meni nerazumljiv način omogočajo učenje in osebni razvoj. Razumem pa ga tudi kot stanje zaupanja v nevidno silo (Vesolje, Univerzum, Bog, imenujte jo, kakor želite), ki sodeluje z menoj in me vodi na poti do najvišjega dobrega.
In ravno zaradi vsega naštetega verjamem, da težko iščemo notranji mir kje drugje kot le v sebi. Odločitev, da bomo zaupali v svoje sposobnosti, lahko sprejmemo le sami, odločitev, da drugi nimajo nadzora nad našimi čustvi, prav tako. Tudi odločitev, v kaj bomo verjeli, lahko sprejmemo le mi, nihče drug. Vprašanje, ki torej ostane, je le še – ali bomo te odločitve tudi sprejeli.
Na iskanje notranjega miru znotraj sebe, se lahko odpravite tudi z 21 dnevnim popotovanjem do notranjega miru.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.