Govori o dveh prijateljih, ki sedita na travniku in se pogovarjata. Nosita očala, eden z zelenimi stekli, drugi z rdečimi. Pogovor nanese na prelepo marjetico, ki jo vidita v bližini. »Kako je lepa,« pravi prvi. »Poglej, kako živo rdeče barve je,« nadaljuje. »Misliš zelene?« vpraša drugi. »Ne, rdeče. Jo ne vidiš?« reče prvi. »Seveda jo, zelena je,« ga prepričuje drugi.
Kdo ima prav? Oba. Saj gledata vsak preko svojih očal in marjetico zato vidita vsak na svoj način.
Tako tudi mi gledamo na svet okoli nas, na ljudi, ki nas obdajajo in na različne dogodke v našem življenju preko svojih očal. Ta odsevajo naše izkušnje, naša prepričanja, pričakovanja in čustva. Ali zapisano drugače – odsevajo naše dojemanje sveta, ki je za nas resnično. Tako kot stvari doživljamo in dojemamo mi, verjamemo, da jih tudi drugi, in se čudimo, ko temu ni tako. Včasih je težko sprejeti, da drugi nimajo istega mišljenja kot mi, da sveta okoli sebe ne vidijo enako kot mi. Takrat se pogosto zatečemo k prepričevanju, da imamo mi prav. Napnemo vse sile, da bi uspeli prevladati s tem, kar verjamemo, da je resnično.
Ko ponotranjimo sporočilo zgodbe in se zavemo, kako človeško je, da imata dve osebi popolnoma drugačen pogled na enako stvar, ko to razumemo in sprejmemo, ni potrebe po prepričevanju drugega v svoj prav. Ni potrebe po obsojanju, po napadanju, ne sprejemanju ali po prepiru. Takrat se lahko razvije pristno zanimanje za drugega in za njegov način razmišljanja. Takrat začnemo dopuščati, da drugi mislijo drugače in namesto prepričevanja izberemo strinjanje, da se o nečem pač ne strinjamo.
Dr. Wayne Dyer pravi: »Kadar lahko izbirate med prijaznostjo in tem, da imate prav, izberite prijaznost.« Lepa misel, ki naj bo hkrati tudi spodbuda za prihajajoči vikend. Odločimo se in tokrat izberimo prijaznost.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.