Ko so mi v nosečnosti postavili diagnozo sladkorne bolezni in sem dobila navodilo, naj se izogibam hrani, ki vsebuje sladkor, sem lahko razmišljala le še o slaščicah. Celo piškotov sem si zaželela, kar se skoraj nikoli ne zgodi.
O podobnih izkušnjah verjetno lahko poročate tisti, ki ste se že kdaj odločili za takšno ali drugačno dieto, torej da se določeni hrani odpoveste. Pred leti sem se tako odločila, da se za nekaj časa odpovem čipsu. Spomnim se situacije, ko sem se opravila po nakupih, namenoma obšla police s slanimi prigrizki, nato pa zavila še v knjigarno, kjer sem ob nakupu treh knjig dobila darilo – čips. Nikoli prej in nikoli pozneje se ni zgodilo kaj podobnega.
Nasveti v smislu »ne razmišljaj o tem, ne sekiraj se, ne bodi negativen ipd.« tako običajno dosežejo ravno nasprotni učinek. To so ugotovili tudi raziskovalci. Richard Wiseman, psiholog in avtor knjige 59 sekund, opisuje raziskavo, ki jo je naredil psiholog Daniel Wegner. Več prostovoljcem je dal na videz preprosto nalogo, in sicer, naj razmišljajo o čemer koli želijo, le o severnem medvedu ne. Posameznega prostovoljca so poslali sedet v sobo, ki je bila opremljena z zvoncem in mu dali navodilo, naj torej razmišlja o čemerkoli želi, le o severnem medvedu ne. Dodali so še, naj v primeru, da pomotoma kdaj pa kdaj pomislili nanj, pozvoni z zvoncem. Seveda se je zelo hitro pokazalo, da naloga ni tako preprosta in prostovoljci so kar naprej zvončkljali.
Misli torej ne moremo izriniti iz glave. Kaj pa kljub vsemu lahko storimo? Kot običajno je tudi tu najpomembnejše ozaveščanje. Torej se je treba zavedati svojih misli in prepoznati tiste, s katerimi si dolgoročno ne delamo velike usluge. Pri tem si lahko pomagamo, tako da vsak dan nekaj minut namenimo pisanju. Pišemo vse svoje misli točno v takšni obliki, kot jih opazimo. Lahko so splošne, lahko se osredotočimo na neko situacijo.
Odločimo se npr. pisati o trenutnem partnerskem razmerju. Verjamem, da bi o tem lahko veliko napisali. In vse misli, ki jih ob omembi besedne zveze trenutno partnersko razmerje lahko prepoznamo, zapišemo. Poskušamo se izogniti analizi, sodbam, dovolimo si le pisati. Ko zaključimo, pa preverimo, katere so t. i. pozitivne in katere negativne misli. Ko prepoznamo slednje, jih skušamo nekoliko preoblikovati oz. dopolniti z nečim, kar imenujem »ampak«-stavki.
Moj partner mi nikoli ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, ampak včeraj je pa res pospravil posodo po kosilu. S partnerjem se oddaljujeva, ampak na zadnjem sprehodu sva se pa imela res lepo. S partnerjem se veliko prepirava, ampak večinoma zaradi malih in nepomembnih stvari, saj imava tudi kar nekaj skupnih vrednot. To je le nekaj primerov. Ko je razvidno, t. i. negativno misel dopolnimo z nečim dobrim in se tako opomnim, da ni vse tako črno, kot se morda zdi na prvi pogled. Namen je predvsem v ozaveščanju, da so del življenja tako stvari, nad katerimi morda nismo ravno najbolj navdušeni, kot tudi tiste, za katere smo lahko hvaležni.
Misli, ki so usmerjene v to, česar partner ne počne, pa si želimo, da bi, prav tako lahko dopolnimo. Partner me nikoli ne pelje na večerjo, ampak lahko to storim jaz in ga danes povabim v restavracijo. Partner me nikoli ne objame, ampak lahko ga objamem jaz. Na ta način se opomnimo, da partnersko razmerje ni nekaj, za kar mora skrbeti on, temveč je pomembno tudi za nas in si zato želimo skrbeti zanj.
Na enak način bi se lahko lotili tudi preverjanja razmišljanja o drugih situacijah ali področjih življenja in videli, katera spremljajo misli, s katerimi si škodujemo, ter jih začeli postopno spreminjati. Dobra novica je, da to lahko storimo, saj smo sami gospodarji svojih misli, slaba pa morda to, da je za spremembo potreben čas. A če je sprememba za nas resnično pomembna, potem bomo pripravljeni tudi vztrajati. Stranski učinek tega vztrajanja pa bo tudi vedno večje zavedanje, da smo prav zares le mi glavni igralci v filmu svojega življenja.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.