Očarljivi kotički Ladaka

S svojo bogato kulturo, ohranjeno v številnih budističnih samostanih, čudovito pokrajino ob reki Ind in prijaznimi, odprtimi ljudmi, ki spoštujejo naravo ter njene skrivnostne sile, privlači Ladak številne turiste iz vseh koncev sveta. Tudi nas je »potegnilo« tja gor, predvsem zato, ker smo pričakovali čisto drugačno Indijo, kot smo jo doživeli na popotovanju od Amritsarja preko Agre, Kadžuraha in Varanasija. Naša trojica (sin Andrej, mož Jože in jaz), vajena vsega mogočega (in nemogočega!), je štartala proti Ladaku iz Manalija, še iz časov hipijev znanega visokogorskega letovišča. Le-ti so prihajali sem po droge in duhovno očiščenje, meditirat in uživat življenje. Lepo število »starih rokerjev« na motorjih smo srečali tudi sami, doživeli pa tudi to, da ti ponujajo drogo na vsakem koraku.

Prebiti se iz Manalija v Ladak, z 2000 na 3500 metrov nadmorske višine, preko visokogorskih prelazov, po slabih cestah, ki ponekod sploh ne zaslužijo tega imena, sploh ni mačji kašelj. Ko smo se z vozniki dogovarjali za prevoz, se nam je zdela cena 250 dolarjev astronomska, ni nam šlo v račun, od kod oderuške cene za le nekaj več kot 250 kilometrov poti, kajti v Indiji ni problem poceni potovati iz kraja v kraj. Ker pa se cena med različnimi ponudniki ni bistveno razlikovala, in ker nismo hoteli potovati z javnim prevozom po polževo cela dva dneva, smo pač po načelu vzemi ali pusti plačali zahtevano in se sredi noči ob 2.30 polni optimizma usedli v džip, psihično pripravljeni, da se bomo do Leha, centra Ladaka, cijazili kar 18 ur.
Na vsak način smo hoteli doživeti visoke prelaze, ki so dali pokrajini tudi ime (Ladak – dežela visokih prelazov). In smo res doživeli čudovito izkušnjo!

Zgodnje jutro je bilo deževno, a prijetno toplo. Ko smo zavili strmo navzgor in so se gomile težkih oblakov znašle pod nami, smo lahko kljub temi zaradi svetlečih bliskov videli obrise mogočnih gora in po dveh urah vožnje tudi že prvi prelaz Rothang (3978 m). Voznik nam je povedal, da je zelo dobro pred takšno potjo, ker gre za izjemne višine, preživeti vsaj dan-dva v Manaliju, da se človek aklimatizira. Ljudje pogosto ravnajo nepremišljeno, priletijo iz Delhija z letalom in jih potem višinska bolezen zdeluje tudi po več dni. Podobno je, če v Peruju iz glavnega mesta Lime brez postopne aklimatizacije poletiš v Cuzco na 3400 m – marsikdo onemore in obleži za nekaj dni!
Na naslednjem prelazu Kunzam La (4551 m) so nas že sramežljivo pozdravljali prvi sončni žarki. Izstopili smo in k številnim kupčkom zloženega kamenja »za srečo na poti« dodali tudi našega. Tudi številne plapolajoče molitvene zastavice prinašajo popotniku srečo – ponesejo njegove mantre v višave!

Zdaj smo šele začeli razumeti, zakaj je vožnja iz Manalija v Leh tak potovalni zalogaj, za »nahrbtnikarje« pa tako resna investicija: asfalta nikjer več ni bilo, cesta ali bolje kozja steza razrita, ponekod polna iz tal štrlečega ostrega kamenja, da je moral voznik imeti ves čas oči na pecljih in vijugati kot pravi slalomist. Naslednji prelaz Baralacha La (4892 m) je že jemal sapo! Kot da ni dovolj zraka ali kot da nimaš moči, da bi ga kljub razumskemu naporu vsrkal dovolj. Sprehod do table z napisom in množice živahno plapolajočih molilnih zastavic je zahteval premagovanje in koncentracijo, a noge so kljub vsemu trudu klecale, kot bi imele svojo voljo. Cesta se je spremenila v neskončno kačo strmih serpentin sredi povsem gole, sivo rjave pokrajine. Samo še drobne planike in skromni šopi gorske trave so se borili z vetrom, sicer pa povsod okoli le skale, prelivajoče se v skorajda vseh mavričnih barvah. Ni čudno, da se je Ladaka prijelo ime Mali Tibet. Pusto, veličastno, neverjetno tibetansko pokrajino lahko doživiš v indijskem Ladaku, ki tudi sicer geografsko pripada Tibetanski planoti.. Nikjer vasi, nikjer človeka. Še živali ne. Le hladen veter, rahlo toplo božajoče sonce, čudovito modro nebo in džipi ter pisani tovornjaki, ki po polževo goltajo kilometre in s svojim hrupnim sopenjem kalijo mir samotne pokrajine. Pot se pa vleče, vleče, vleče. Spet prelaz: Lachlung La (5060 m). In potem najvišji - Tanglang La (5359 m), kjer seveda MORAŠ izstopiti in se fotografirati, preveriti, če sploh še zmoreš zajeti kaj zraka ali bodo pljuča povsem odpovedala. Krasen občutek – biti na 5359 metrih in gledati v brezdanjo globino pod seboj. Kot da si premagal samega sebe in vso svojo telesno šibkost. Potem pa iz višine strmo navzdol. Kmalu smo lahko normalno zadihali. Krasna pot. Niti centa nam ni bilo žal in vozniku smo pošteno priznali, da je mojster za volanom. V Leh, prestolnico Ladaka, smo se pripeljali v trdi temi, okoli 21. ure, prašni, zgarani od sedenja, a zadovoljni, da smo preživeli naporno pot.