Leh - središče Ladaka
Leh je turistično zelo zanimiv kraj ob sveti reki Ind, odlično izhodišče za številne izlete po okolici, seveda zanimiv tudi za alpiniste, ki se od tod odpravljajo na zahodne himalajske vrhove. Ker je Leh dostopen za obiskovalce, ki se pripeljejo z juga po cesti, le od maja do oktobra (ostali del leta je cesta zaradi zimskih razmer zaprta in tedaj je kraj dostopen le po zraku), morajo turistične mesece kar najbolje izkoristiti. Pester vrvež v kraju, ki ima okoli 28.000 prebivalcev, potrjuje, da so pri tem zelo spretni. Vsak večer folklorna prireditev pred vhodom v staro kraljevo palačo, lepo urejene prodajalne s spominki, tržnice, predvsem pa prijaznost, odprtost domačinov te preprosto prevzamejo. Budistični samostani vabijo, da se povzpneš do njih in začutiš duha vere, ki v vseh pogledih teži k miru, spoštovanju človeka in narave, sočutju in duhovni uravnovešenosti. Posebno impresivni so samostan Tiksey, ki se ponaša s 14 metrov visokim Budovim kipom ter bogato zbirko budističnih besedil, Hemis z neverjetno lepo poslikanimi objekti, rezbarijami, v težko dostopni soteski skrit samostan Rizong, palača Stok, kjer je danes domovanje potomcev ladaških kraljev itd. Budistični samostani so še danes center kulture, izobraževanja, so premožne ustanove, saj imajo donatorje, pobirajo vstopnino, veliko pa prispeva tudi Unesco, kajti uvrščeni so v svetovno kulturno dediščino. Presenetilo nas je, da smo v samostanih in v mestu srečevali precej žensk – budističnih nun, ki so oblečene in obrite kot njihovi moški kolegi, a izvedeli smo, da ženske v duhovniški hierarhiji ne veljajo veliko, ne morejo napredovati, torej so vse življenje »novici«.
Veliko število hotelov in turističnih agencij vabi s svojo bogato ponudbo prireditev ter organizacijo športnih dejavnosti. Vsak večer smo lahko v trdnjavi nad mestom uživali ob različnih folklornih prireditvah. Izjemno lepi so ljudski plesi v nenavadnih nošah: ženske imajo na glavah tudi do 12 kilogramov težka dragocena pokrivala iz ladaških turkizov, ki jim pravijo pérak. Zanimivi so tudi čevlji/copati z navzgor ukrivljenim nosom. Pa pisana oblačila iz doma tkanih materialov, obrobljena s krznom …
Zanimivo se nam je zdelo, da kraj nima podzemne kanalizacije. Tako smo lahko opazovali hotelske delavce, ki so prali brisače in ostalo perilo kar v obcestnih jarkih, kjer teko potočki. Problem je tudi elektrika, ki je v veliki državi očitno zelo primanjkuje, zato so redukcije kar pogoste.
Ladaška hrana je kljub malo mesa zelo pestra, zanimiva in okusna. Znamenit momo, naj bo mesni ali vegetarijanski, se najde v vsaki restavraciji, odlične enolončnice, veliko je jedi z rižem in pikantnimi omakami, kruhi različnih vrst, od rotija do čapatija, odlični čaji in lassiji, veliko pa je tudi sadja, predvsem marelic, ki rasejo celo na višini 3500 metrov.
Skrivnostno ljudstvo Brokpa
O ljudstvu Brokpa smo brali v popotniški literaturi in zelo hitro smo našli primerjavo s Kalaši iz Pakistana. Ljudstvo, ki se je tukaj naselilo v davnini, ima poteze indoevropskega arijskega naroda, torej svetlejšo polt in lase, visoko postavo ter modre oči. Po nekaterih teorijah bi lahko bili Brokpe, podobno kot Kalaši, potomci vojščakov Aleksandra Velikega, ki je na svojem velikem osvajalnem pohodu v 4. stoletju prišel vse do Indije.
Zelo malo turistov zaide v to, od sveta odrezano dolino, ki se imenuje Dah-Hanu, leži pa kakšnih 180 kilometrov zahodno od Leha. Radovedni smo bili, kako bomo sprejeti. Predvidevali smo, da najbrž ni posebno prijetno, če pride vsak dan v naselje gomila turistov, da bi gledali in fotografirali obraze, domove, bivališča. Prvo presenečenje je bilo že to, da se v vasico ne moreš pripeljati, ampak je treba pustiti vozilo na glavni cesti in se peš povzpeti po kozji stezi kakšnih 500 metrov, šele potem se ti odpre dolina, vsa žareča od preštevilnih dreves, polnih zrelih marelic, ki so pomemben vir preživetja teh ljudi. Pa riževa polja, vrtovi z vrtninami, vse stisnjeno pod planine, kot da bi jih le-te varovale pred velikim svetom, da ne bi brez sledi izginili iz zgodovine. Bivališča so preproste kamnite koče, večinoma nadstropne: v spodnjem delu biva živina, v nadstropju ljudje. Videli smo nekaj sodobnejših stanovanjskih objektov, prevladujejo pa kolibe. Povsod pa zlato rumene marelice. Iz njih izdelujejo mazila in olje, sokove, jih sušijo, čez zimo pa z njimi hranijo koze in krave. Pravijo, da postane meso živali odličnega okusa.
Srečali smo predvsem ženske, ki so delale na riževih poljih in obirale marelice, in otroke, ki so nas radovedno spremljali skozi naselje. V vaški gostilni smo dobili čaj, dolgolasi domačinki pa sta nam predstavili tipično narodno nošo, ki jo pa nosijo le še ob svečanostih, sicer so oblečene vsakdanje (pisana dolga krila in ohlapne bluze). Res imajo svetlejšo polt, svetlolasega prebivalca pa nismo videli. Ženske imajo zanimivo pričesko: izjemno dolge lase si spletejo v številne kite, ki jih povežejo okoli pasu, da jih ne bi motile pri delu.
Brokpe živijo zelo skromno, z zunanjim svetom so bolj povezani moški, ki so večidel zaposleni v vojski (te je okoli Leha zaradi bližine meje s Tibetom in zaradi nemirnega Kašmirja res veliko). V naselju imajo tudi svojo šolo, vendar smo na skromni stavbi prebrali zapis, da si močno želijo najti sponzorje zanjo, ker je sami ne zmorejo vzdrževati. Človek bi pomislil, da lahko izumirajoče ljudstvo (le še kakšnih 300 oseb šteje) reši le večja odprtost turistom, ki bi v naselje prinesli prepotreben denar, spodbudili kulturno dejavnost in ponesli informacijo o ljudeh, skritih v odročni vasici Dha, v svet.
Vračajoč se v pisano Indijo na jugu – tokrat z letalom iz Leha do Delhija – smo spoznali, da smo doživeli čudovito izkušnjo, ki kar kliče, da bi se napotil še dalje proti severu na mogočno Tibetansko planoto vse do Lhase. A to je že druga zgodba …