Ko omenim, da se ukvarjam z izobraževanjem in svetovanjem za osebno rast, pogosto pri sogovorniku dobim občutek, da pričakuje, da je v mojem življenju vse popolno. Da nimam nobenega problema, da nikoli ne čutim frustracije, jeze, razočaranja ali žalosti. Da nikoli ne podvomim vase in svoje sposobnosti, da beseda strah v mojem besednjaku ne obstaja več. In ko skozi pogovor spoznajo, da temu ni čisto tako, me običajno čaka njihov presenečen in rahlo razočaran pogled. V mislih že iščejo odgovor na vprašanje, ali imajo morda napačno definicijo besedne zveze osebna rast ali pa je z menoj nekaj narobe.
Še bolj zanimivo je opazovati odziv ljudi, ko jim omenim, da sem vključena v izobraževanje za psihoterapevtko. Vprašanje nekaterih je »Ali to pomeni, da si me do zdaj že čisto analizirala,« (ne, nisem, prisežem), iz v očeh drugih pa vidim, da si predstavljajo moje življenje kot čudovito pravljico, ki se na vseh področjih zaključi s happily ever after in moje želje se izpolnjujejo kot po tekočem traku. In zopet so razočarani, ko kasneje vidijo, da se moja resnična podoba nikakor ne ujema s tisto, ki so si jo v glavi ustvarili sami. In zopet jih spreleti vprašanje o njihovi definiciji besedne zveze osebna rast oz. mojo »normalnostjo«.
Že res da sem po naravi optimistka, da sem bolj kot ne večino dni res nasmejana in dobre volje, pa vendar imam tudi jaz dneve, ko se zaprem med štiri stene in se želim samo skriti pred vsemi in vsem. Res je tudi to, da se praktično že več kot 13 let izobražujem na področju osebne rasti in že nekaj let meditiram, a to še vedno ne pomeni, da nikoli ne občutim jeze, žalosti, razočaranja, strahu ali notranjega nemira. In čeprav je moje življenje na vseh področjih boljše kot je bilo pred leti, to ne pomeni, da nikoli ne padem ali da je moje življenje popolno. Tudi jaz sem namreč samo človek s svojimi učnimi lekcijami, ki mi jih tako radodarno podarja Življenje.
»V čem pa je potem smisel osebne rasti, če ne v tem, da dosežeš odsotnost problemov,« se morda sprašujete. Bistvena razlika, ki jo opazim, je ta, da se vsakič, ko padem poberem precej hitreje kot sem se včasih. Ne zgubljam dragocenega časa s predolgim objokovanjem tega, kar bi morda lahko bilo, temveč iščem možnosti, da se iz nastale situacije nekaj naučim. Bistvena razlika je tudi v tem, da se stvari, ob katerih sem včasih doživela manjši kolerični izbruh, danes večinoma ne razburjam več, če pa kdaj se, se precej hitreje ponovno »sestavim« in grem naprej. Postala sem pozorna na svoje misli, ker vem, da so te tiste, ki s katerimi generiram občutke, kar pomeni, da se zavedam svojega notranjega dogajanja in iščem rešitve pri sebi namesto pri drugih. In si s tem močno zmanjšam število in čas trajanja frustracij.
Naučila sem se povedati to kar mislim in čutim, spoznala sem, da se ne rabim pretvarjati zato, da bi me drugi imeli radi. Tisti, ki jih potrebujem za svojo osebno rast bodo v moje življenje prišli oz. iz njega odšli tako ali drugače. Že samo zaradi tega zavedanja marsikatera frustracija odpade oz. se skrajša čas, ko je ta prisotna v mojem življenju.
Namreč življenja brez frustracij ni. Vsak konflikt – notranji in zunanji – nam kaj hitro lahko postreže z njimi in ni se jim moč izogniti. Lahko pa se jih naučimo obvladovati. In prav to je smisel osebne rasti.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.