»Res ne vem, kaj ga je pičilo. Da obiskuje fitnes, nimam nič proti, toda frizura. To pa je višek! Nerodno mi je iti z njim med ljudi,« je rekla Nina.
»Saj ti povem. Simon se noče sprijaznit s tem, da ima petdeset let. Povsem običajno za moške. Spet hoče biti mlad,« je kimala Vera.
»In kaj naj naredim,« je rekla Nina obupano.
»Postavi ga nazaj na trdna tla. Razblini mu sanje o ponovni mladosti, naj se zave, da je dedek in ne mladenič,« je bila stroga Vera.
»Oh, saj mogoče se bo uredilo samo,« je upala Nina.
»Nikar ne čakaj tako dolgo, da se bo zapletel s kakšno najstnico,« jo je posvarila Vera.
»Simon?! Motiš se, Vera. Simon ni tak,« je rekla Nina.
»Spet ga zagovarjaš,« se je Vera namrdnila.
»Ah, da bi me Simon varal?! Pretiravaš,« je Nina odkimala z glavo.
Vseeno jo je tistega večera stisnilo pri srcu. Ko je prišla domov, Simona še ni bilo. Kosilo na štedilniku je bilo nedotaknjeno. Pričelo jo je skrbeti. Čeprav si je dopovedovala, da mu vendar povsem zaupa, je nekje v sebi dvomila.
Bi bil res sposoben česa takega? Bi jo prevaral?
Ah, katera bo pa hotela rdečelasega petdesetletnika!
Nina ni mogla zaspati. Ves čas je pogledovala na uro. Ni bilo dolgo nazaj, ko je bila enajsto zvečer. Še vedno ga ni bilo.
Ko je že obupala, bila jezna in nameravala oditi v spalnico, je odprl vrata.
»Kje si hodil? Kaj se greš,« je rekla še preden jo je pozdravil.
»Oprosti, popolnoma sem pozabil na čas. Z Jankom sva šla na pijačo, govorila in govorila. Tako dolgo je že, odkar sva se takole dobila. Saj nisi jezna,« je pričel. Gledal jo je tako milo, da se je jeza v hipu razkadila.
»Vseeno bi lahko poklical, da me ne bi skrbelo,« je rekla užaljeno.
»Ljubica, ne bo se ponovilo,« ji je zagotovil in se stisnil k njej.
Naslednjega dne se je Nina odpravila po nakupih. Povsem po naključju je naletela na Janka.
»Oj, prijatelj, kako,« mu je rekla v pozdrav.
»Nina, lepo, da se srečava,« je Janko razširil roki.
»Nakupuješ,« ga je vprašala.
Janko je prikimal. Povabil jo je na kavo.
»Rada, toda, mudi se mi. Simon bo vsak hip doma,« mu je rekla.
»Saj res, Simon! kako je? Kar nekaj časa se že nisva videla,« je vprašal po njem.
Nina je prebledela: »Kako si rekel? Že dolgo ga nisi videl?«
»Hja, vedno ko ga pokličem, je preveč zaposlen,« je kimal Janko. »Vsekakor ga moraš okregati! Reci mu, naj vendar ne tiči le ob tebi in naj se kaj spomni na starega prijatelja!«
Janko je bil nasmejan, dobre volje. Ni opazil, da je Nina še komaj stala na nogah. Prikimala mu je in se poskušala nasmehniti.
»Lepo se imej, Nina,« je še rekel in odšel.
Sedla je na prvo klop, ki jo je uzrla. Globoko dihala in se poskušala spraviti k sebi. Simon ji je prejšnjega večera lagal. Rekel ji je, da je bil ves večer z Jankom. Kje je torej bil? S kom je bil?
Počasi se je odpravila domov. Ni vedela, naj mu pove, da je srečala Janka, naj raje molči. Mogoče se je Janko le šalil, jo hotel narediti ljubosumno. Ampak, ne bi. Ne, Janko ni bil tak.
Ko je Simon prišel domov, ni mogla molčati.
»Srečala sem Janka,« mu je rekla in ga ves čas gledala.
»Res,« je rekel Simon povsem mirno.
»Vprašal me je, kje si. Rekel mi je, da že dolgo nista bila skupaj,« je povedala Nina.
»Saj ga bom poklical. Čas mi uhaja,« je kimal Simon.
»Toda meni si rekel, da si bil včeraj z njim,« je zavpila Nina ogorčeno.
»Res? Oh, ljubica, zmotil sem se! Bil sem s sodelavcem. Sem res to rekel. Ni bilo namerno,« je pričel.
Nina je zamahnila z roko in se umaknila. Ni več vedela, kaj naj si misli in kaj naj verjame.
Potem o tem nista več govorila. Nina je poskušala pozabiti. Ni hotela vrtati, ker se je bala resnice. Ni hotela verjeti, da se je njenemu možu krepko obrnilo. Na slabše.
Simon je še vedno užival življenje s polno žlico. Obiskoval je fitnes, redno hodil k frizerju, se pričel oblačiti po zadnji modi. Bil je drug človek. Tak, ki Nini ni bil všeč. A le nemočno je opazovala, kako se njen ljubi mož spreminja v nekaj, kar ni bil in kar mu niti najmanj ni pristajalo.
Bil je deževen večer. Nina je udobno ležala na kavču in brala knjigo. Simona ni bilo. Odšel je na fitnes. Zazvonil je telefon. Bila je Vera.