»Obleci se, čez deset minut bom pri tebi,« je odločno rekla in prekinila vezo.
Nina je bila zelo začudena. Le kaj je spet pičilo njeno prijateljico? A vseeno se je uredila in jo čakala.
Vera je bila točna. Zapeljala je pred hišo in ji potrobila.
Nina je stekla do avta in jo začudeno pogledala: » Kaj se greš?«
»Prisedi! V avtu ti vse razložim,« je bila Vera resna.
Odpeljali sta, nekaj časa molčali.
»Vem, da bi ti isto storila zame,« je pričela Vera.
»Ne razumem,« je odkimala Nina zmedeno.
»Odprla ti bom oči,« je bila Vera še vedno skrivnostna,.
»Si lahko bolj natančna,« je rekla Nina nestrpno.
»Pokazala ti bom tvojega moža,« je pribila Vera.
»Vera, kaj…Simon je vendar na fitnesu. Naj ga skrivoma opazujem, kako telovadi,« je bila Nina začudena.
Vera je zapeljala pred lokal. Izstopili sta.
»Pridi,« je rekla Nini in jo potegnila za sabo.
Stopili sta do velikega okna.
»Tu je tvoj mož skoraj vsak dan. In vedno v isti družbi,« je rekla Vera.
Nina je pogledala skozi okno. Za malo mizo je sedel Simon. Zraven njega je sedela rdečelaska. Stara ni bila več kot petindvajset let. Smehljala se je, držala ga je za roko. Na drugi strani je sedel še en par. Moški in ženska istih let kot rdečelaska.
Nina je stala pred oknom. Ni mogla verjeti. Prijela je Vero.
Ta jo je odvedla nazaj do avta, ji pomagala, da je sedla.
»Sedaj veš, kar vemo ostali že kar nekaj časa,« je rekla Vera.
»Vedela si?« je vprašala Nina.
»Aha. Skušala sem ti povedati naokrog, toda tako slepo mu verjameš, da nisi hotela slišati,« ji je povedala naravnost.
Simon…saj ne morem verjeti,« je pričela Nina, potem pa zajokala.
»Sam sebe ima za norca. Misli, da ga ima tista deklina rada. Pa kaj še! Le za denar ji gre! Starec neumni! Noče se sprijazniti. Moški! Sedaj, ko bi se lahko imel najlepše, gre in vse pokvari,« se je vso pot jezila vera. Nina je še vedno neutolažljivo jokala.
Vera je zapeljala pred njeno hišo. Sočutno jo je pogledala: »Kaj boš sedaj?«
»Ne vem,« je odkimal Nina in izstopila.
Zaklenila se je v hišo, pustila ključ v vratih, tako da Simon ni mogel odkleniti. Za nič na svetu ga ni hotela videti. Kar k njej naj gre. Ona mu ne bo odprla vrat!
Vzela je pomirjevala in odšla v spalnico. Hotela je, da se mučna noč čimprej konča.
Zjutraj jo je prebudilo močno sonce. Počasi so dogodki privreli na plan. Čudno, ni slišala, da bi Simon zvonil ali trkal po vratih. Najbrž je tako trdno spala. Oh, saj je bolje tako.
Ni odšla v službo, ni mogla. Ostala je doma.
Sredi dopoldneva je zazvonil telefon. Bil je Simon.
»Nina, kaj se dogaja,« je bil zaskrbljen.
»Simon, nočem te videti, nočem govoriti s tabo! Pojdi k njej in me pusti pri miru,« mu je rekla in prekinila.
Pa ni odnehal. Telefon je zvonil in zvonil. Nina se ni oglasila. Da ga ne bi slišala, je odšla v drugo sobo in tam zaspala.
Mesec dni je bil naokoli, ko je Nina spet upala svetu pogledati v oči. Šla je z Vero na kavo. V tem času se je Simon odselil.
»Kako si,« je vprašala Vera.
»Bolje, dosti bolje,« je Nina prikimala.
»Si jezna, ker sem te takrat peljala tja,« je zanimalo Vero.
»Niti ne. Najbrž bi jaz storila isto,« je rekla Nina.
»Ga boš vzela nazaj? Slišala sem, da se zelo trudi,« je vprašala Vera.
»Še vedno ga imam rada. Ampak, takšnega, kot je bil prej. Če bi bil pripravljen živeti tako, kot sva živela preden je dopolnil petdeset let, potem ja. Drugače ne.«
»Pa misliš, da bo prišel k pameti,« je rekla Vera.
»To pa je njegov problem. Vem, da sem prestara za takšne igrice,« se je Nina nasmehnila.
Upala pa je še vedno. Imela ga je rada, pripravljena je bila pozabiti in uživati srečo. A vse ni bilo odvisno od nje. Simon je bil tisti, ki se je moral odločiti med novim in starim življenjem.