Nosil mi je koktejle, niti enkrat mi ni bilo treba poskrbeti za hrano. Če sem si zjutraj zamislila, da bi rada šla z ribiško barko lovit ribe, je uredil. Vedno je dan potekal tako, kot sem si ga zjutraj predstavljala,« je povedala Darja Meliti.
»Torej si našla pravega,« je bila Melita zanjo vesela.
Darja se je rahlo namrdnila in odkimala: »Dolgočasi me!«
Prekinila je z njim še preden je iz drevja v gozdu odletel zadnji list.
Potem je govorila, kako svobodno se počuti. Da je najraje sama, da uživa v družbi svoje hčere.
»Skoraj vsak dan kam greva. Imava se čudovito. Nisem si mislila, da je življenje brez moškega lahko tako lepo,« je govorila potem štirinajst dni.
Potem je nekoč prišla v službo slabe volje.
»Kaj je tokrat,« jo je vprašal Melita. Poznala je njene izraze na obrazu, ki pa jih je bilo kar nekaj.
»Dolgočasim se! Potrebujem moškega, nekoga, ki bi me imel rad,« je povedala Darja. In še dodala: »Lahko tebi. Ti imaš Tomaža, ustvarjena sta drug za drugega. Tudi jaz hočem imeti tako lep zakon!«
»Ni vse tako lepo, kot izgleda. Tomaž je vse dni v službi, veliko se odrekam, včasih pozabim nase,« ji je rekla Melita. Hotela ji je povedati, da je v ljubezni vedno prilagajanje, česar pa Darja ni poznala.
»Našla ga bom. Takšnega, kot ga imaš ti,« ji je Darja pomežiknila.
Potem jih je sledilo kar nekaj, toda vsak je imel napako, ki je Darja ni bila zmožna spregledati. Eden je bil prevelik, drugi je imel preveč prhljaja, tretji je zjutraj predolgo spal, četrti se ni znal lepo smejati, peti je dolgočasno obuval nogavice…
»Nikoli ne bom srečna,« je stokala Darja.
»Boš, samo ne išči! Počakaj, da ljubezen sama najde pot. Z glavo greš skozi zid, se obesiš na vse, ki pridejo mimo, potem pa preučuješ, kaj je z njimi narobe,« ji je povedala Melita.
»Misliš? Hmm,« je bil njen odgovor…
»Torej vama je le padla sekira v med,« je nadaljevala Darja tistega dne, ko ji je Melita zaupala veselo novico o moževem skorajšnjem napredovanju.
»Danes zvečer me pelje na večerjo, proslavila bova,« ji je povedala Melita.
»Tudi midve bi lahko,« je zamišljeno rekla Darja.
»Lahko,« je prikimala Melita.
»Jutri? Proti večeru lahko greva na pivo, na solato. Že dolgo nisva šli,« je predlagal Darja.
»Čas bi že bil res. In sedaj imava razlog,« je bila Melita navdušena.
Večkrat sta šli. Sami. Zvečer sta se odpravili v mirno gostilno, kjer sta naročili solato, morda liter črnega ali pivo. Nato sta govorili pozno v noč. Včasih je Darji uspelo in je pregovorila Melito, da sta šli še na pijačo v disko, ki je bil nabito poln snubcev za Darjo. Včasih sta šli naravnost domov. Melita se v disku ni najbolje počutila, glasna glasba ji ni ustrezala. Darja pa je le zavijala z očmi in ji govorila: »Stara si, stara!«
»Imam jih enaintrideset, leto več kot ti,« jo je Melita vedno popravila.
»Važno je počutje in ne leta,« je bila Darja povsem prepričana.
Melita je težko pričakovala večer, ki je sledil. Tomaž ji je zagotovil, da bo doma že okrog šeste ure popoldan. Naj bo pripravljena, ji je povedal.
Čakala je. Tisti večer je oblekla svetlo modro oprijeto obleko. Bila je čudovita. Pogledala se je v ogledalo. Imela je visoko, vitko postavo. Imela je svetle lase, nekoliko skodrane, spuščene po hrbtu. Imela je modre, velike oči. Marsikdo je pogledal za njo, toda Melita je vedno ostajala neomajna. Ljubila je svojega Tomaža in za nič na svetu ga ne bi zamenjala. Bila je prepričana, da je ni ovire, ki bi lahko prišla med njiju.
Tudi Tomaž je bil zelo simpatičen moški. Sicer je bil starejši od Melite osem let, toda razlika ni bila vidna. Še vedno je bil zelo lep, mladosten. Imel je lepo postavo, rjave lase, vedno je bil brezhibno urejen. Rad se je smejal in bil je prijazen do vseh. Bila sta zelo lep par.
Tomaž je zamujal le petnajst minut. Melita je slišala, ko je parkiral pred njuno hišo. Stopila je na prag in se odpravila do avtomobila.
»Čudovita si,« ji ni pozabil povedati. Poljubil jo je in se ji nasmehnil.
Globoko je zadihala. »Kam me boš peljal, dragi?«
»Še sam ne vem. Rad bi, da bi bilo lepo,« je govoril.
»Potem pa v najino gostilno. Čas imava, kajne?«
»Časa vso noč, ljubica,« ji je pomežiknil.
Odpeljal je dvajset kilometrov stran. Nekoč sta se povsem po naključju vozila po ozki cesti, vračala sta se iz izleta. Naletela sta na majhno gostilno na robu gozda. Nič posebnega ni bila, bila pa je čista, urejena in delovala je domače.