»Kolega, kmalu bova pričela premišljevati o večji pisarni, o večji plači in o partnerstvu,« mu je direktor tistega dne dejal.
Tomaž ni mogel verjeti, kar je slišal. Končno. Končno mu je le uspelo. Zaslužil si je, garal je dan in noč. Če ne bi imel tako uvidevne žene, najbrž ne bi zmogel. Tako pa ga je Melita podpirala, ga bodrila in mu vlivala moč, ko je bil čisto na dnu. Pomagala mu je, ves čas mu je stala ob strani, pozabila je nase in živela zanj.
Tudi tokrat je iz kuhinje prijetno dišalo. Melita se je prilagodila njegovemu urniku. Sama je hodila domov veliko prej. Ker je Tomaž vedno prihajal zvečer, je sama pojedla le sendvič in pripravljala tople večerje. Vedno mu je skuhala kaj dobrega. Skupaj sta sedela ob jedi in govorila. Vedno ga je poslušala, nikoli ni bila utrujena.
Tokrat ji bo povedal veselo novico. Njun trud se je izplačal. Sicer so res bile le besede direktorja, toda Leon je vedno izpolnil, kar je rekel. Tomaž je popolnoma verjel, da se bodo njegove besede uresničile.
Melita ga je poklicala v kuhinjo, jed je bila na mizi. Tokrat je pripravila slivove cmoke, Tomaž jih je imel zelo rad. Zraven je skuhala jabolčni kompot.
»Mmm,« je zašepetal, jo poljubil in sedel za mizo.
Naložila mu je na krožnik in sedla. Pogledala ga je. Bil je tako zelo utrujen, izčrpan. Pod očmi je imel velike črne kolobarje. Preveč je delal.
»Ljubica, zelo dobro novico imam,« je pričel.
»Poslušam,« je bila nestrpna.
»Leon je končno spregledal, kdo v firmi dela,« je pričel.
»In,« je vprašala z velikimi očmi.
»Danes mi je rekel, da bova kmalu pričela premišljevati o večji pisarni, o večji plači in o partnerstvu,« je dokončal in se smehljal.
»Tomaž! Čudovito! Oh, tako srečna sem,« je hitela. Objela ga je kar čez mizo in ga poljubila.
»Ljubica, sanje se nama uresničujejo,« je bil ponosen.
»Zaslužiš si,« je bila vesela zanj.
»Proslavila bova! Jutri te bom peljal na večerjo,« je povedal.
Melita si je obrisala solze sreče in prikimala.
Po večerji sta dolgo sedela za mizo in se pogovarjala. Načrtovala sta prihodnost, ki je bila v hipu zelo lepa, bogatejša.
»Najbrž bom moral še več delati,« je povedal Tomaž.
»Več že skoraj ne moreš,« se je smejala Melita.
»Najboljša si, da potrpiš z mano,« je kimal Tomaž.
»Vsaka bi,« mu je povedala.
Zjutraj je tako kot vedno vstal prvi, skuhal kavo, nato pa odšel v službo. Ko je vstala še sama, jo je kava čakala na štedilniku. Dan je bil lep, sonce je sijalo in bila je zelo dobre volje.
Melita je bila zaposlena v šoli. Bila je računovodkinja, svoje delo je imela rada. Ni bilo težko, s sodelavkami se je razumela. V pisarni je bila skupaj z Darjo. Ona je bila njenih let, bila je tudi njena najboljša prijateljica. Čeprav je bila nekoliko drugačna, sta se lepo razumeli.
Že takoj zjutraj ji je Melita zaupala veselo novico.
»Ohoho, potem boš pa bogata dama,« je zažvižgala Darja.
»Kar ne morem verjeti, da mu bo res uspelo. Tako zelo se je trudil. Zasluži si,« je kimala Melita srečno.
»Prav je tako. Naj ima vsaj ena od naju bogatega dedca! Sicer pa moj še pride,« je govorila Darja.
Darja je bila še samska. No, nikoli ni bila zares sama. Moške je menjavala hitreje, kot se minevajo letni časi. Imela je hčerko, Kristina je bila stara dvanajst let. Živeli sta sami, Darja pa je iskala moškega, ki bi bil pravi. A nikoli ni bil nobeden popoln. Vedno je našla napako, ki jo je motila. Nekoč je imela enega. Bil je zelo prijeten, imel je hišo, dober avto, uspešno službo. Darji je nudil vse, popolnoma je bil nor nanjo. A Darja se je pričela dolgočasiti. Vedno je storil vse tako, kot mu je rekla. Nikoli ni bil proti. Kar je rekla Darja, je bilo zanj sveto. Tako si je zaželela štirinajst dni morja.
»Veš, hočem nekam, kjer bo lepo. Peščena plaža, vsak dan zabava, plaža samo za nas, velik apartma…« je naštevala.
On pa je vse beležil v svoji glavi in po mesecu dni je dobil natančno to, kar je iskala. Ustregel ji je na celi črti. Sicer je bila zelo zadovoljna, z dopusta se je takrat vrnila polna energije, zagorela.
»Bilo je čudovito! Ves dan sem ležala na plaži, on se je igral s Kristino, zvečer je najel varuško, da me je lahko kam peljal.