Predvsem kraji južno od Lime so oblegani skozi vse leto, le redko kdo se pa odloči za popotovanje po severnih krajih Peruja. Škoda, kajti tudi ti predeli so vredni pozornosti: Tumbes, Chiclayo, Sipan, Lambayeque, Truhillo, Huaraz in Atahualpovo mesto - Cajamarca !
Atahualpovo mesto
Po ogledu Tumbesa, Piure in okolice Chiclaya smo jo mahnili v notranjost dežele, v Cajamarco, iskat sledi velikega Inke Atahualpe. Zahvaljujoč dobrim cestam in odlično urejenemu javnemu prevozu, sodobnim avtobusom smo 265 kilometrov poti prevozili v slabih 8 urah. Veselili smo se spremembe, ki jo začutiš, kakor hitro cesta zavije proč od morske obale. Ta je namreč od julija pa tja do oktobra zavita v neprijetno meglo, saj je avgusta v Peruju deževno obdobje. V goratem predelu države pa je svet obsijan s soncem, barve se mavrično prelivajo in zrak je čist, da te napolni z novimi močmi.
Cajamarca je »nesrečen kraj« - tu je bil namreč ujet in pogubljen zadnji, 13. veliki Inka Atahualpa, z njegovo smrtjo pa se je začel nagel propad inkovskega imperija. Usoda slavnega bojevnika me vznemirja že nekaj let. Ko sem prvikrat obiskala Peru, sem si ogledala južne dele države, prepotovala obmorske kraje in počivala na jezeru Titikaka, potem pa se me je dotaknila usoda zadnjega vladarja Atahualpe in poneslo me je v Ekvador ter na sever Peruja.
Cajamarca je danes prelestno turistično mestece s 95 000 prebivalci in pod zaščito Unesca, privablja pa veliko število turistov. Leži v zeleni kotlini na 2730 metrih nadmorske višine, ima prijetno klimo, lepo urejene hotele, ponaša se s številnimi trgi, veliko cvetja, zelenicami, pestro turistično ponudbo, različnimi možnostmi rekreacije in seveda s spomeniki, ki so povezani z razburljivo inkovsko zgodovino. Brez težav smo našli prenočišče v centru mesta. Hoteli so urejeni v starih stavbah, tako da si neprestano v stiku z vrvežem na ulici, kjer se ob večerih odvija živahna trgovina. Svež ploščat kruh, siri, pečeno meso z ražnja, veliko sadja in zelenjave … pa pisana paleta izdelkov domače obrti po zelo ugodnih cenah. Za evro dobiš 4,4 sole in če ne živiš razkošno, lahko za ta denar dobro večerjaš! Celo jedi iz morskih sadežev so samoumevna stvar in ne pomenijo razkošja. Morda je tudi to »ostanek« iz inkovskih časov, ko so tekači dnevno prinašali ribe, školjke in mehkužce z morske obale celo v Cuzco. Inkovski imperij je bil dobro organiziran. Čeprav niso razvili pisave (imeli so le kipuse – sporočila z vozli na nitih, ki so jih znali dešifrirati le izbrani), je bilo vse drugo odlično organizirano: na tisoče kilometrov inkovskih poti, po katerih so tekači prenašali sporočila, na lamah tovor, številne postojanke ob poteh z bivališči za popotnike in v vsakem kraju shrambe za živež, pridelke, ki so jih pošteno in pravično delili, tako da prebivalci velike države niso bili lačni.
Vse se vrti okrog Atahualpe (v kečujskem jeziku pomeni ime Pogumni puran), ki se je ob prihodu španskih osvajalcev (1532) pod vodstvom Francisca Pizarra zadrževal v Cajamarci, da bi si v toplih vrelcih pozdravil bojne rane. Njegov oče, 12. Inka Huayna Capac, je namreč pred svojo smrtjo leta 1527 razdelil mogočno cesarstvo med sinova Huascarja in Atahualpo. To pa je privedlo do bratomorne vojne, kajti Atahualpa, ki je vladal zahodnemu delu cesarstva in imel svoj sedež v Quitu, je želel biti edini vladat Tahuantisuya (Cesarstva štirih strani). Premagal je polbrata Huascarja in si prilastil vso oblast ter osvojil Cusco, sedež vzhodnega cesarstva. Ko se je po krvavih bojih s svojimi četami utaboril v Cajamarci, so prišli Španci. Na lovu za zlatom so neusmiljeno, pogosto krvavo morili in uničevali vse, kar jim je križalo pot. Čeprav jih je bila le peščica, le okrog 180 bojevnikov na konjih in z »ognjenim« orožjem, jim je uspelo brez posebnih težav premagati 20.000 glavo Atahualpovo vojsko, ki se pravzaprav niti ni pretirano upirala z vojaško silo, ujeti velikega Inko in ga kljub bajni odkupnini v srebru in zlatu umoriti. Kako pravzaprav? Španski kronisti pripovedujejo, da je Atahualpa Špance prijazno sprejel. Bili so nenavadne pojave: bradati, svetle polti, v sijajnih oklepih, imeli so konje, ki jih Inki niso poznali, in nenavadno orožje. Kot bitja z drugega sveta! Po inkovskem verovanju bi naj bil bog Virakoča svetlopolt in bradat, kot so bili španski jezdeci. Morda jih je ohromilo presenečenje nad prihodom božanstva, strah pred ognjenim orožjem, lahkovernost … kdo ve? Pizarro je zajel Atahualpo, ga držal v ujetništvu od novembra 1532 do avgusta 1533. Zahteval je pravljično odkupnino. Inki so morali Atahualpovo jetniško sobo do višine vladarjeve iztegnjene roke napolniti dvakrat s srebrom in enkrat z zlatom. Španski kronisti pričajo, da so Inki dobre tri mesece tovorili na lamah srebro in zlato v Cajamarco, nato so Španci dragocenosti kar 34 dni topili v pečeh. Po približnih izračunih naj bi odkupnina znašala 16.000 kg zlata in 180. 000 kg srebra.
Inki so imeli veliko zlata in srebra, vendar so ga rabili predvsem za izdelavo obrednega posodja in krašenje svetišč, kot je denimo Korikanča v Cuzcu, ni jim pomenilo statusnega simbola. Življenjsko pomembnejši so bili zanje izdelki iz volne lam, keramika, tovorne živali – lame in guanaki in dragocena peresa ptic za naglavno okrasje.
Čeprav je bilo Pizarrovi zahtevi ugodeno, ni držal besede, kajti bal se je Atahualpove moči ter maščevanja, če bi ga izpustil. Veliki Inka je bil 26. avgusta 1533 zadavljen s kovinskim obročem. Kar je sledilo – je bil hiter razpad cesarstva, ki je brez vladarja preprosto zgubilo tla pod nogami. Inkovsko cesarstvo je bilo namreč strogo centralizirana družba, v kateri se ni zgodilo nič brez vladarjeve besede. Ob razmišljanju o Atahualpovem tragičnem zatonu se kar same ponujajo vzporednice z usodo azteškega kralja Montezume II., ki ga je dal leta 1520 v Tenochtitlanu v Mehiki ubiti drugi zloglasni španski osvajalec Hernan Cortez.