Ko se je poleti na plačilnih listah pojavila nova postavka – prispevek za dolgotrajno oskrbo –, je država obljubljala velik sistemski premik. Dolgotrajna oskrba naj bi postala univerzalna pravica, ne več odvisna od premoženja, družinskih okoliščin ali dobre volje posamezne občine. Nekaj mesecev pozneje pa se je okoli sistema vnela ena najostrejših razprav doslej: ali prispevek res pobira več denarja, kot ga sistem potrebuje?
Gospodarska zbornica Slovenije je pred kratkim javno opozorila, da naj bi bilo v sistemu več kot 370 milijonov evrov prekomerno ali celo dvojno zbranih sredstev. Ministrstvo za solidarno prihodnost trditve odločno zavrača. Medtem pa se na terenu pojavlja tretji problem, ki ga v razpravah o milijonih pogosto spregledamo – pomanjkanje ljudi, brez katerih dolgotrajna oskrba ne more zaživeti.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev
370 milijonov evrov: kako sta lahko izračuna tako različna?
Ocena Gospodarske zbornice Slovenije, da naj bi bili prebivalci in podjetja z uvedbo novega prispevka za dolgotrajno oskrbo prekomerno obremenjeni, je v javnosti odprla burno razpravo o tem, kako se v resnici izračunavajo stroški novega sistema. Na Ministrstvu za solidarno prihodnost takšno interpretacijo zavračajo in poudarjajo, da ne gre za napako v številkah, temveč za različen način branja istih podatkov. »Na ministrstvu ocenjujemo, da so izračuni GZS neresnični in prilagojeni političnemu sporočilu, ki ga želijo posredovati javnosti,« so zapisali.
Po njihovih pojasnilih je bila GZS ves čas seznanjena s finančnimi podlagami sistema in vključena v proces priprave zakona ter spremljajočih podzakonskih aktov. Zato ministrstvo ocenjuje, da zbornica razpolaga z enakimi izhodiščnimi podatki kot država, vendar jih razlaga skozi prizmo kratkoročnih učinkov in trenutne porabe sredstev.
Ministrstvo pa naj bi pri svojih izračunih izhajalo iz širše slike: upošteva demografske trende, staranje prebivalstva, pričakovano rast števila upravičencev ter dejstvo, da se storitve dolgotrajne oskrbe uvajajo postopoma in ne hkrati po vsej državi. Po njihovem prepričanju zato primerjanje že zbranih prispevkov z začetnimi izdatki daje izkrivljeno sliko dejanskega finančnega stanja sistema.
Na ministrstvu ob tem poudarjajo, da dolgotrajna oskrba ni projekt, namenjen ustvarjanju presežkov ali prilagajanju tržnim interesom, temveč socialno zavarovanje, katerega temelj je stabilno in predvidljivo financiranje. Cilj sistema je zagotoviti, da bodo sredstva na voljo takrat, ko jih bodo ljudje potrebovali – ne le danes, temveč tudi v prihodnjih letih in desetletjih, ko se bodo potrebe po oskrbi zaradi staranja prebivalstva še povečevale.
Kdo je delal izračune in kdo je sodeloval pri pripravi sistema
Eden izmed očitkov GZS je bil tudi, da pri pripravi sistema niso sodelovali. Ministrstvo to zavrača. Na ministrstvu poudarjajo, da finančne podlage sistema niso nastajale za zaprtimi vrati. Pri pripravi izračunov so sodelovali različni strokovni inštituti, predstavniki zaposlenih, uporabnikov ter organizacije civilne družbe, v proces pa so bili vključeni tudi socialni partnerji, med njimi Gospodarska zbornica Slovenije.
Kot dodajajo, je imel vsak od deležnikov možnost vpogleda v podatke in sodelovanja pri razpravah o rešitvah. Namen oblikovanja sistema po njihovih navedbah ni bil prilagoditi zakona interesom posamezne skupine, temveč postaviti dolgoročno vzdržen in socialno pravičen okvir dolgotrajne oskrbe, ki bo odgovarjal na potrebe prebivalstva kot celote.
Preberite tudi: 1. december: dan, ko oskrba postane pravica – a sistem še ni pripravljen
Dvojno financiranje ali prehodno obdobje?
Med ključnimi očitki Gospodarske zbornice Slovenije je tudi trditev, da naj bi se nekatere pravice v prehodu na novi sistem financirale dvakrat, predvsem dodatek za pomoč in postrežbo. Na ministrstvu takšne navedbe odločno zavračajo in zagotavljajo, da do sistemskega podvajanja sredstev ne prihaja.
Pojasnjujejo, da se dodatek za pomoč in postrežbo s 1. decembrom 2025 kot samostojna pravica postopno ukinja. Sedanjim upravičencem ostaja na voljo le do poteka priznane pravice oziroma do njihove vključitve v sistem dolgotrajne oskrbe. Z vstopom v novi sistem se posameznik tej pravici odpove, s čimer se prepreči, da bi bila ista oblika pomoči hkrati financirana iz dveh različnih virov, torej iz pokojninskega sistema in novega prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Na ministrstvu priznavajo, da je prehodno obdobje zapleteno in da lahko v javnosti ustvarja vtis prekrivanja posameznih pravic, vendar ob tem poudarjajo, da so pravila zasnovana tako, da sistemsko dvojno financiranje ni mogoče.
Ali je znižanje prispevka sploh mogoče?
Gospodarska zbornica Slovenije kot enega izmed možnih izhodov predlaga občutno znižanje prispevne stopnje za dolgotrajno oskrbo. Na ministrstvu do takšne ideje za zdaj pristopajo previdno. Pojasnjujejo, da je višina prispevka določena na podlagi dolgoročnih projekcij, ki upoštevajo staranje prebivalstva, naraščajoče potrebe po oskrbi in realne stroške izvajanja storitev.
Vsak poseg v prispevno stopnjo bi po njihovih navedbah zahteval temeljito presojo finančnih in socialnih posledic, zlasti z vidika dostopnosti in kakovosti storitev za uporabnike. Trenutno ostaja osrednji cilj vzpostavitev in stabilno delovanje sistema v celoti, zato o spremembah prispevne stopnje v tej fazi ne razmišljajo.
A tudi če so izračuni pravilni – kdo bo storitve izvajal?
V ospredju razprav o številkah in proračunih pogosto ostaja spregledano bistvo: dolgotrajna oskrba ni zgolj vprašanje financ, temveč predvsem vprašanje ljudi. Pravni okvir je vzpostavljen, pravice so določene, roki zapisani, vendar se izvajanje na terenu ustavlja tam, kjer zmanjka kadra.
Tako v domovih za starejše kot pri oskrbi na domu izvajalci opozarjajo na pomanjkanje ključnih profilov, predvsem negovalcev in socialnih oskrbovalk. Brez njihove prisotnosti sistem ne more delovati v obsegu, ki ga predvideva zakon, ne glede na to, koliko sredstev je zbranih ali načrtovanih v proračunu.
Ko ni kadra, se ustavi že pri pogodbah
Kadrovski primanjkljaj se kaže že pri osnovnih organizacijskih korakih. Sredi decembra je bilo še več občin brez podpisanih pogodb z izvajalci dolgotrajne oskrbe. Razlog niso politična nesoglasja, temveč neusklajeni kadrovski in finančni pogoji.
Če ni jasno, kdo bo delo opravljal in pod kakšnimi pogoji, pogodb ni mogoče podpisati. Ministrstvo zagotavlja, da se razmere urejajo in da bodo uporabnikom do takrat zagotovljene nadomestne rešitve, vendar te dodatno obremenjujejo že tako preobremenjen kader.
Preberite tudi: Kako se s sistemom dolgotrajne oskrbe spoprijemajo na vstopnih točkah v centrih za socialno delo
Poklici, ki nosijo sistem, a so na robu zmogljivosti
Negovalci in socialne oskrbovalke vsak dan skrbijo za ljudi, ki brez njihove pomoči ne zmorejo niti osnovnih življenjskih opravil. Njihovo delo vključuje pomoč pri hranjenju, osebni higieni, gibanju, jemanju zdravil in pogosto tudi pri soočanju z osamljenostjo, boleznijo ali kognitivnimi težavami. Gre za poklice, ki zahtevajo telesno moč, čustveno stabilnost in veliko mero potrpežljivosti, delo pa poteka v izmenah, ob koncih tedna in praznikih, pogosto v časovni stiski.
Kljub temu, da so ti zaposleni temelj delovanja dolgotrajne oskrbe, ostajajo njihovi delovni pogoji in plačilo v nesorazmerju z odgovornostjo, ki jo nosijo. Številni opozarjajo, da se obseg dela povečuje hitreje kot število zaposlenih, kar vodi v stalno preobremenjenost. Izvajalci dolgotrajne oskrbe zato svarijo, da širjenje storitev brez hkratnega zaposlovanja dodatnega kadra pomeni več nadur, več bolniških odsotnosti in večjo verjetnost napak pri delu.
Preberite tudi: Poklic, ki zahteva srce, ne le znanje: zgodba iz doma starejših
Takšne razmere imajo dolgoročne posledice. Ne kažejo se le v izgorelosti zaposlenih in odhodih iz poklica, temveč tudi v kakovosti oskrbe, ki jo prejmejo uporabniki. Ko je časa za posameznika vse manj, se zmanjšuje možnost za osebni pristop, pogovor in dostojanstveno obravnavo – prav tistih elementov, ki bi morali biti v središču dolgotrajne oskrbe.
Slika je simbolična. Foto: Freepik
Ukrepi so napovedani, rezultatov še ni
Na ministrstvu poudarjajo, da se zavedajo resnosti kadrovskega primanjkljaja in da so v zadnjih mesecih sprejeli več ukrepov, s katerimi želijo olajšati zagon sistema dolgotrajne oskrbe. Med drugim so sprostili kadrovske normative, zagotovili sredstva za dodatna usposabljanja ter začeli prilagajati plačni sistem, da bi bilo delo v dolgotrajni oskrbi konkurenčnejše in privlačnejše za zaposlene. Ti ukrepi naj bi izvajalcem omogočili večjo fleksibilnost pri organizaciji dela in hitrejše vključevanje novih zaposlenih.
Vendar pa sproščeni normativi sami po sebi ne ustvarijo novih delovnih mest. Pomenijo predvsem, da sistem v prehodnem obdobju deluje z manjšim številom zaposlenih, kot bi jih potreboval za polno izvajanje vseh pravic. To je začasna rešitev, namenjena preprečevanju zastojev pri izvajanju storitev, ne pa dolgoročna rešitev kadrovske stiske.
Kot del širšega nabora ukrepov se vse pogosteje omenja tudi vključevanje delavcev iz tujine. Zaposlovanje tujih delavcev v dolgotrajni oskrbi je dovoljeno, vendar pod strogimi pogoji. Ključna zahteva je znanje slovenskega jezika na ravni, ki omogoča varno in dostojno komunikacijo z uporabniki, pa tudi ustrezno strokovno usposabljanje in seznanjenost s slovenskimi standardi oskrbe. Na ministrstvu poudarjajo, da tuji kader ne sme postati hitra rešitev za zapolnjevanje vrzeli, saj bi to lahko ogrozilo kakovost in varnost storitev. Zaposlovanje tujcev vidijo kot dopolnilni ukrep, ki mora iti z roko v roki z izboljševanjem delovnih pogojev in dolgoročno krepitvijo domačega kadra.
Nova pravica, nova tveganja
Posebno pozornost v razpravah o novi ureditvi vzbuja tudi pravica oskrbovalca družinskega člana, ki vključuje razmeroma visoko denarno nadomestilo. Del strokovne javnosti opozarja, da bi takšna ureditev lahko vplivala na gibanje delovne sile, saj bi se nekateri zaposleni zaradi finančne varnosti odločili zapustiti obstoječa delovna mesta in prevzeti oskrbo družinskega člana. To bi lahko dodatno oslabilo že tako podhranjen kader v posameznih panogah, tudi v formalnih oblikah dolgotrajne oskrbe.
Na ministrstvu na te pomisleke odgovarjajo, da je pravica namenjena omejenemu krogu upravičencev in izjemnim življenjskim situacijam, kjer je oskrba v domačem okolju najbolj ustrezna rešitev. Poudarjajo, da je uveljavljanje pravice vezano na stroge pogoje in nadzor ter da bodo njen vpliv na trg dela in delovanje sistema pozorno spremljali ter po potrebi prilagajali ukrepe.
Preberite tudi: Dostojno staranje: med željo po domu in realnostjo domov za starejše
Ključno vprašanje reforme
Dolgotrajna oskrba je zdaj zapisana kot pravica. A pravica brez ljudi ostaja na papirju. Ne glede na to, ali imajo prav izračuni GZS ali ministrstva, ostaja dejstvo, da sistem brez dovolj usposobljenega kadra ne more delovati.
Vprašanje zato ni več samo, koliko denarja se pobere in kako se razlaga posamezne postavke. Ključno vprašanje je, ali bo država uspela pravočasno zagotoviti ljudi, ki bodo dolgotrajno oskrbo tudi dejansko izvajali. Če ne, bo razprava o milijonih ostala razprava o sistemu, ki v praksi ne doseže tistih, katerim je namenjen.
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.