Z Milanom sva se spoznala, ko sem imela 21 let, poročila sva se leto kasneje. Rodila se je Iris, čez tri leta še Rok. Takrat smo živeli v najemniškemu stanovanju, katerega sva kasneje odkupila za majhen denar. Vsako leto smo odšli za teden dni na morje, čez poletje pa smo uživali s prijatelji na piknikih ob reki.
Otroka sta odrasla, se izšolala in si pričela ustvarjati svojo družino. Midva sva prodala stanovanje v bloku in si zgradila majhno hiško. Življenje je po ustaljenih in umirjenih smernicah teklo dalje. Iz dneva v dan.
Milan je mož, ki bi si ga želela vsaka ženska. Prijazen, uvideven, pozoren, spoštljiv do drugih, kavalir. Zna poslušati, zna svetovati, je inteligenten, družaben. Ene slabe lastnosti ne znam našteti.
Najin zakon je bil v vseh teh letih popoln. Morda preveč popoln. Ni bilo viharjev, še nevihte so bile zelo redke.
O sebi, svojem življenju in vsakdanu sem se začela spraševati, ko je leto dni za Iris, od doma odšel še Rok. Minilo je precej časa, preden sem se navadila skuhati kosilo za dva. veselila sem se nedelj, ko sem ga kuhala za šest oseb, še za partnerja otrok. Razumeli smo se.
Milan si je znal zapolniti dan. Zjutraj je odšel v mesto, kupil je sveži kruh, zapeljal se je do kmeta po mleko. Včasih je prinesel še domača jajca ali kak kos suhega mesa. Dopoldan je postoril kaj okrog hiše, po kosilu si je vzel čas za počitek. Popoldan sva odšla na sprehod, zvečer je rad pogledal film.
Dan za dnem. Eno in isto. Na pamet sem poznala njegov in svoj urnik. Skoraj do minute točno. In to me je pričelo motiti.
Je to res vse, kar bom doživela v življenju? dan res ne more potekati drugače? Zakaj je kosilo vedno ob 13. uri in zakaj se vsak film prične ob 20. uri zvečer?!
Predlagala sem mu, da odideva na potovanje. Da odideva za nekaj dni v gore. Skomignil je z rameni, ni se mu dalo. Je pa dal vedeti, da bo premislil. Morda pa res. Nekoč.
Ampak, jaz sem želela spremembo takoj. In ne nekoč. Nekoč bom morda bolna, nepokretna. Morda ne bo več dovolj denarja. Jaz pa hočem več.
Sovražila sem njegovo rutino, sovražila vse, kar je počel. Sovražila sem popolnost vsakega novega dne. Nič več me ni razveseljevalo.