... Napisala ga je v verzih – ona, ki je bila med nami štirimi najmanj literarno navdahnjena, še več, poezijo je od srca zaničevala. Ko se je bilo treba v šoli napiflati kakšno pesmico, smo že naprej vedeli, da bo raje pogoltnila cvek v redovalnici, kot da bi sedla h knjigi in natrenirala besedilo. Zdaj pa vabilo v verzih. Dol padeš!
Doma sem možu glasno prebrala napisano:
Vabilo kvartetu
Preden nas bo čas povozil,
sedimo h klepetu,
da po dolgih letih molka
spet nazdravimo kvartetu.
Da prelistamo arhive,
sive in črvive,
pa pogrejemo spomine,
si povemo srčne bolečine.
Punce, sedimo h klepetu,
da po dolgih letih molka
spet nazdravimo kvartetu!
Blanka
Ker jo dobro pozna, saj je »civilna botra« najinima dvojčkoma, je takoj pokomentiral: »Tega pa že ni sama napisala! Iz njene blond glave bi težko iztisnil toliko modrosti!«
***
Dolgih osem let smo skupaj gulile šolske klopi: najprej od 5. do 8. razreda v osnovni šoli, nato pa štiri leta v gimnaziji. Bile smo kot rit in srajca in najraje smo se naslavljale s kvartet 4 B: Blanka, Beti, Biba in Brigita. Spomnim se, kako si je eden od razrednikov v osnovni šoli pulil lase zaradi nas, ko smo za novoletno šolsko prireditev spisale skeč, v katerem so »nastopali« vsi učitelji z vsemi svojimi hibami. Samo imena smo zamenjale, a se je seveda vsak prepoznal. Razrednik je bil v zbornici popljuvan kot totalno nesposoben pedagog, ker ni preveril, kaj pripravljamo za njegovim hrbtom. O tem se je veliko govorilo in vsa šola se je režala, me smo pa fasale ukor in doma še pedagoške klofute s strani staršev, saj v tistih časih otroci nismo bili zaščiteni in nedotakljivi kot svete indijske krave.
Hodile smo v dvojezično, slovensko-madžarsko šolo, ki je bila v starem gradu. Na spodnjo – enojezično – so hodili tisti, ki so verjeli, da teče po njihovih žilah plemenitejša kri. Spopadi in nagajanje so bili neizbežni. Tako smo nekoč sredi zime po pouku organizirale »bombni napad« na spodnje miši, kot smo jim rekli. Kepe snega, pomešane z blatom, so letele z grajskega obzidja v dolino in poleg trdih buč naših sovražnikov kot dobro namerjena topovska salva treskale še po sivi glavi šolske socialne delavke, ki se je ob nepravem času znašla na nepravem mestu. Kakšen hura je bil zaradi tega! Skoraj politični konflikt. Spet smo fasale, vse štiri.
V srednji šoli smo se malo skulirale, a v štirih letih bile še naprej samozadostne, kajti sošolci so bili precej zadrta, omejena tolpa mestnih nadutežev. Razredničarka Ksenija nas, deklet s podeželja, ni posebno marala, po njenem mnenju smo bile preveč neposredne, po domače divje: upirale smo se redu, disciplini, dogovorom, ki so bili običajno samo omejevalni, kratili so našo svobodo. Večkrat ji je ušlo: »Vaše asocialno vedenje se vam bo prej ko slej maščevalo.« Jok, pa se nam ni! Vse štiri smo jo kar dobro odnesle: Beti, Biba in jaz smo se vrgle v prosveto, Blanki se je pa malo zalomilo in je kot gimnazijska maturantka obtičala za šalterjem na pošti. A spretna, kot je vedno bila, se je povzpela vse do sence svojega direktorja. Prvi mož ji je podaril hčer, ki se je zgubila nekje na Gorenjskem (Blanka je nerada govorila o njej), drugi mož ji je zgradil hišo (bil je privatnik – gradbinec), nato je nekaj let živela s tipom, ki jo je zapustil, ker ni marala kuhati, pospravljati in gospodinjiti - in potem je ostala sama.
***
Zdaj sedimo v prijazni stekleni palači, v hotelu Elizabeta, in se malce v zadregi spogledujemo. Beti in Bibe nisem videla že vsaj leto dni. Ko smo bile še zaposlene, smo se srečevale tako – enkrat letno. Z Blanko pogosteje, ker sem imela veliko opravkov na pošti, res pa sva si običajno ob srečanjih povedali le najnujnejše. Čas pač stori svoje. Zdaj smo pa vse upokojene, in ker upokojenci pregovorno nimamo časa, se je zgodilo, da smo skoraj povsem izgubile stik.