RESNIČNA ZGODBA: Nočna mora iz poštnega nabiralnika

Nekega dne sem vseeno izpolnila vprašalnik in odnesla na pošto. Takoj se je vrnila nova pošiljka z istega naslova, ki pa sem jo spet odložila v mapo med nerešene zadeve.

Nisem si uspela vzeti časa, da bi opravila nekaj, kar mi je podarjeno. Preganjale so me takšne in drugačne neodložljive obveznosti, ki sem jim brez razmišljanja sledila. Počutila sem se evforično, imela sem toliko elana, da skoraj nisem potrebovala niti počitka niti spanca. Celo v fizične aktivnosti sem se spravljala in si želela ob spomladanski utrujenosti nabrati kondicijo. Občasno mi je pojenjala in razmišljala sem o menskih težavah, ki so me pestile kakšno dobro leto ter čakala, da minejo te nevšečnosti povezane z menopavzo.

Zapisovala se je letnica 2013. Datum je na koledarju obrnil številko 13, bili smo v mesecu juniju. Spravila sem se z občutji in oddala želeni vzorec ter kuverto tudi odposlala. Lažje sem zadihala, ker sem zgubila tisti slab občutek. Že v nekaj dneh me je v poštnem nabiralniku pričakala pisemska ovojnica. Odprla sem jo in pričela drgetati po vsem telesu, zmanjkovalo mi je sape in oblila me je vročina.. Vame se je naselila neka togota, nemoč, kajti v prilogi je bilo zapisano, da so vzorci pozitivni, kažejo na prikrito kri v blatu. Vzela sem telefon in poklicala v klicni center Svita. Precej sem bila zmedena in sogovornika na drugi strani želela prepričati, da je gotovo kakšna pomota, zato bi se želela še enkrat testirati. Potem sem ga poslušala, ko mi je dejal, da je napaka izključena in mi razložil, da to še ničesar ne pomeni. Svetoval mi je, da me naroči na kolonoskopijo, saj se največkrat izkaže, da so v črevesju polipi, ki krvavijo, zato jih je potrebno odstraniti. V nadaljnjem pogovoru mi je povedal, kakšen pregled me čaka in kako naj se nanj pripravim.

V meni je vseeno tlela iskra dvoma in strahu pred neznanim. Pozitivno ni vedno pozitivno, mi je rojilo v mislih, a bila sem prepričana, da bom upoštevala nasvet, se na kolonoskopijo uspešno pripravila ter odvrgla vse temne slutnje. Naredila sem si načrt, saj sem si že zapisala datum pregleda – 1. julij. Glede prehrane sem sledila napotkom iz brošure. Dnevi so se obračali z neko ležerno naveličanostjo in postajala sem nestrpno nemirna ter komaj čakala, da bi bilo vse za mano.

Ne prenašam niti bolnišnice niti belih halj in postanem tesnobna, ko se moram soočiti z njimi. Čim bolj sem se poskušala umiriti in pregled se je začel. Ni me bolelo. A že čez slabe pol ure sem zaslišala glas, ki me je spraševal, zakaj nisem prišla prej. Kolonoskopija je bila neuspešna. Vse se je začelo odvijati kot v nekem drugem svetu, v katerem nisem več obstajala. Diagnoza rak mi je vzela dih. Slika velikega krvavečega tumorja, ki se lahko vsak trenutek razpoči in me v hipu ubije, pa je poskrbela za takšen srčni utrip, ki ni bil izmerljiv. Naprave niso zaznale niti pritiska, UZ srca niso mogli izmeriti. Obstajala sem, pa nisem še dojela, kaj se pravzaprav dogaja. Mimo mene so hiteli zdravniki, sestre, se ustavljali pri meni, me spraševali, si zapisovali, mi govorili in pojasnjevali, pa še vedno nisem verjela, da se vse to dogaja meni. Ko so mi povedali, da do nadaljnjega ostajam v bolnišnici, sem ostala brez besed, le nemočno sem se nasmehnila ...