Neko bolnico sem srečevala le bežno, ko sem obiskovala svojo znanko v bolnišnici. Vendar je že to zadostovalo, da sem si ustvarila podobo o njenem doživljanju bolezni. Bila je stara okrog petdeset let, samska, v svojem življenju doslej precej aktivna. Sama je zelo redko potrebovala pomoč, sicer pa tega tudi ni hotela, ker je želela (vsaj na zunaj) biti od drugih bolj izolirana. Potem pa je zbolela. Odpeljali so jo v bolnišnico. To se ji je zdelo čisto nerazumljivo in nespremenljivo. Kako se je moglo to pripetiti njej, ki je bila doslej vedno zdrava? Njej, ki je tudi zelo pazila, da je zdravo živela. Nemogoče! In takrat se je v njej vse podrlo. Začeli so jo obiskovati sorodniki. Zdravniki in sestre so hodili okrog nje. Naenkrat se je v tem svojem novem položaju dobro počutila. Bila je središče pozornosti. Še nikoli v življenju ni bila tako zelo v središču pozornosti, pa si je tega vedno tako želela, čeprav si ni hotela nikoli priznati in se je ravno zaradi tega pokazala še bolj samostojno. Sedaj pa … Začela je prepričevati sebe in vse okrog sebe, da nihče ni tako zelo bolan kot ona in seveda zato tudi nihče ni tako zelo potreben pozornosti kot ona. Tako zelo se je vživela v svoj novi položaj, da ni več hotela iz njega. Zato pa so se zdravniki zaman trudili, da bi se njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Šlo je počasi, zelo počasi. Ker sama ni hotela in je v svojem novem položaju na nek način tudi uživala.
Kadar srečamo takšnega človeka, moramo vedeti, da je v njegovem življenju, morda že nekje v zgodnjem otroštvu, nastala neka zavora, zaradi katere išče pozornost na tak način. Ko zboli, naenkrat ugotovi, da to pravzaprav prinaša koristi. Še nikoli se niso ljudje toliko sukali okrog njega. Popolnoma pasiven je lahko, nič si mu ni treba prizadevati. To mu prinaša ugodje, ki je lahko celo prijetnejše od težav, ki mu jih povzroča bolezen. Zato se bolezni oklepa kot kake rešilne bilke, ker mu omogoča, da je končno dosegel to, kar si je že od nekdaj želel: biti središče pozornosti.
Kdo še ni slišal pogovora v čakalnici pred zdravnikovo ordinacijo, ko bolniki naravnost tekmujejo, kdo je bolj bolan. Navadno pri tem tisti, ki je resnično zelo bolan, tiho sedi in posluša in ne reče ničesar. Ker tudi ne ve, kakšne koristi bi mu prineslo prvo mesto v tem tekmovanju.
Seveda pa moramo biti s svojim mnenjem, da bolnik noče ozdraveti, in da v bolezni išče koristi, zelo previdni, ker bi mu bili lahko delali veliko krivico. Čeprav se zdi, da na nek način išče določene koristi, ni nujno tako. In tudi če bi za nekoga to dejansko držalo, to pomeni, da mu v življenju nekaj bistvenega manjka, sicer bi mu pozornosti ne bilo treba na takšen način »izsiliti«. Zato spada k zdravljenju njegove bolezni tudi pravilna pomoč, da v vsakdanjem življenju najde svoje mesto, na katerem se počuti priznanega, na katerem čuti, da ga drugi sprejemajo takšnega, kot je, in ga imajo radi. Potem mu priznanja ni treba iskati drugače. Ta drugi del zdravljenja potrebuje sodelovanje vseh, bolnika in njegove oklice, še zdaleč ne samo uradne medicine. Je pa gotovo teže pozdraviti to, kot bolezen samo.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)