Neredko slišimo, kako vsi v zdravstvu, zdravniki, medicinske sestre in drugi delajo samo za bolnika. Včasih slišimo tudi, kako se kdo popolnoma razdaja, žrtvuje za bolnike. Med osebjem imamo res zelo različne ljudi in bolniki hitro začutijo, da nekaterim kot ljudem ni vseeno, kako je s teboj. Ob takšnem osebju se počutijo veliko bolje.
Sama sem dolgo let delala s hudo bolnimi in sem o vsem tem veliko razmišljala. Svojega dela nisem nikoli doživljala kot breme, kot nekaj, kar bi mi jemalo voljo do življenja, čeprav sem se vsak dan srečevala z marsičem težkim. Spraševala sem se tudi, kaj je bistveno za takšno delo. Kaj je tisto, kar pri takšnem delu preprečuje izgorevanje, o katerem se danes veliko govori. Nikoli pa nisem govorila razdajanju in žrtvovanju za bolnike. Kdor govori, da se popolnoma razdaja in žrtvuje za bolnike, se mi zdi, da ni dojel, kako proces dajanja in sprejemanja teče v obe smeri.
Pogosto slišimo tudi o partnerstvu, na vseh področjih, tudi v zdravstvu. Tudi bolnik in zdravnik naj bi bila partnerja. Ampak kako naj bosta partnerja zdravnik z vsem svojim znanjem in nevedni bolnik? Gotovo ne v poznavanju bolezni. Partnerja sta lahko v tem smislu, da vsak od njiju v tem odnosu daje in vsak sprejema in se tega tudi zavedata, predvsem zdravnik. Zdravnik daje veliko iz svojega strokovnega znanja, bolnik pa daje zdravniku veliko iz svojega srečevanja z boleznijo. Zame je bilo delo z bolniki ena sama velika šola življenja in za to šolo sem zelo hvaležna. Bolniki so me učili živeti in to učenje je drugačno kot učenje iz knjig. Takšno medsebojno dajanje in sprejemanje pa je možno samo ob dobri komunikaciji. Za dobro komunikacijo ni nujno treba imeti veliko časa, je pa treba tisti čas, ki ga imaš, dobro vnovčiti.
Spominjam se mladega zdravnika, ki je že kot študent spremljal otroke in mladostnike z rakom, o tem veliko razmišljal in tudi kaj napisal. Ne bom pozabila njegove zgodbe, ko je spremljal mladostnika, ob katerem je imel občutek, da pričakuje preveč od njega in se je tudi sam spraševal, kakšen smisel ima njegovo delo, če fantu ne more pomagati, da bi ozdravel. Potem pa je počasi spoznal, da ni fantov rešitelj, ampak samo sošolec v šoli življenja in da je ta vloga sošolca v šoli življenja zelo pomembna. To je pomembno, da znamo biti sošolci v šoli življenja drug drugemu. Ob tem ima vsak svojo nalogo, ki jo mora izpolniti, vse skupaj pa je šola življenja.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)